Četrtek, 7. 10. 2004
BIGor
Letos je švedska politično angažirana rockovska skupina The (International) Noise Conspiracy izdala nov album Armed Love, ki ga je produciral Rick Rubin in dal skupini novo dimenzijo. Njihov poskočen naboj je zamastil z izrazitim ameriškim tonom tršega rocka in jim odgriznil prepoznaven pozitivni elan, s katerim se odlikuje predhodni album in zlasti A New Morning Changing Weather... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT četrtek, 7.10.2004
KONCERT RŠ ob 23.00
THE (INTERNATIONAL) NOISE CONSPIRACY – Live at Oslo Jazz Festival
(Moserobie, 2003)
Letos je švedska politično angažirana rockovska skupina The (International) Noise Conspiracy izdala nov album Armed Love, ki ga je produciral Rick Rubin in dal skupini novo dimenzijo. Njihov poskočen naboj je zamastil z izrazitim ameriškim tonom tršega rocka in jim odgriznil prepoznaven pozitivni elan, s katerim se odlikuje predhodni album in zlasti A New Morning Changing Weather. Na preusmeritev k bolj konvencionalnemu rockovskemu izrazu je opazno vplivalo dejstvo, da jih pred dobrim letom zapustila klaviaturistka in kitaristka Sara Almgren, ki je v njihovo godbo vnašala občutljivo dozo mehkobe in pravšnji kos pristnosti, s katerim so se razlikovali od večine ostalih rockovskih vrstnikov.
Nocoj ne vrtimo tega novega albuma, ampak njihov koncertni posnetek iz časa, ko je bila skupina še kvintet. Gre za obodbje mini albuma Bigger Cages Longer Chains, na katerem so si The (International) Noise Conspiracy privoščili obdelati komad Baby Doll skupine N.E.R.D. in s tem le še enkrat pokazali, kako široka so njihova glasbena obzorja. Pogosto navezovanje na bolj soulovske obrazce so še bolj razširili. Avgusta 2002 so nastopili na Oslo Jazz Festivalu, konceptualno zelo odprtemu festivalu, saj na odru združuje ustvarjalce s področja sodobnega jazza, elektronske glasbe in post-rocka. Že tako pester program, sestavljen iz skupin kot so Four Tet, Scorch Trio, Chicago Underground Dua, Freda Andersona, Biosphere, Brokeback, je selektor naredil za še bolj razgibanega z otvoritvenim koncertom, ki se je zgodil 5. avgusta tistega leta 2002. Na oder je postavil The (International) Noise Conspiracy s stalnima sodelavcema skupine. Švedskega saksofonista Jonasa Kullhammarja in Svena-Erica Dahlberga, ki v Skandinaviji slovi kot odličen obvladatelj Fender Rhodes klaviatur, poznamo v bolj rockovskih krogih že z gostovanj pri snemanju že omenjenih albumov The (International) Noise Conspiracy, gre pa za mlada glasbenika sodobne neodvisne švedske jazzovske scene. Za Oslo Jazz Festival so skupaj pripravili nekoliko drugačen koncertni program kot ga poznamo v rudimentarni predstavi The (International) Noise Conspiracy. Ostrino in angažiranost so nadomestili z mehkejšim in bolj umirjenim tonom takšnih hitov kot so Smash It Up ali Capitalism Stole My Virginity. Čeprav bi pričakovali, da sta dobila omenjena gosta veliko več prostora kot ga imata za svoje ulete na studijskih posnetkih, nas odpelje ta koncertni posnetek k povsem drugačnemu vzdušju.
Posnetek ne nudi pričakovanega. Nismo priče odprtemu prostoru za kakšno posebno solažo, kakšnega izrazitega jama ne doživimo in prikrajšani smo tudi za free jazzovski izlet – izstopata zgolj pesmi Will It Ever Be Quiet in Ever Flet Cheated na koncu koncerta. Zato pa pušča ta zapis toliko večja željo po ponovnem uživanju zlitja The (International) Noise Conspiracy z omenjenima švedskima jazzovskima glasbenikoma. Da je bila pozitivno presenečena tudi publika, potrujeje sam posnetek. Zelo uživet in topel sprejem je tisto, kar sledi skladbam, ki si bodo sledile v naslednjem vrstnem redu: New Empire Blues, Bigger Cages Longer Chains, Born Into a Mess, Smash It Up, Survival Sickness, Capitalism Stole My Virginity, A Body Treatise, Bodyheat, Will It Ever Be Quiet in Ever Felt Cheated.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>