... VČERAJŠNJEGA KONCERTA LE TIGRE IZ GALE HALE NA METELKOVI... (tekst v nadaljevanju...)
RADIO ŠTUDENT Četrtek, 7.10.2004
GLASBENA REDAKCIJA
OFF RECENZIJA ob 15:00
Z DESETEGA MESTA ŽENSK RECENZIJA VČERAJŠNJEGA KONCERTA LE TIGRE IZ GALE HALE NA METELKOVI
*Virtualno Mesto žensk je včeraj gostilo trio Le Tigre, za katere verjamem, da jih ni potrebno še enkrat predstavljati kot feministični elektro-pank trio iz New Yorka, kajti izkazalo se je, da so Le Tigre že uveljavljeno in razpoznavno ime na svojem družbeno-glasbenem področju.
Ko so se končno pojavile na odru, odete v trikoje bleščečih barv enakosti, svobode in 'sestrstva', sposojenih pri francoski revoluciji, je bila Gala Hala ravno prav polna in pripravljena na ''paradno srečanje'' sproščene zabave, pomešane s kritiko. V ironični pozi, ki je močno spominjala na legendarne Kraftwerk, so iz odrske fronte začele svoj plesno- gimnastični program feministične pop glasbe. V vsakem primeru je šlo za prožno sintetični šov, tako v primeru menjave vlog na odru kot v primeru same glasbe, ki je v elektronski maniri razposajeno vključevala elemente disco-groove-hip-hop beatov, ki jih je muhasto prečilo vokalno in kitarsko razgrajanje. Igrivo pankersko razpoloženje, ki me je še najbolj spominjalo na privzemanje te forme pri kakšnih Japoncih, ki kričoč veselo žgejo na kitare, je pri večinskem delu publike izzvalo dostojno diskaško vzdušje.
Le Tigre so, sicer opremljene s sintezajzerji, kitaro in vizualijami, največ naredile s posnetimi podlagami in ironično-trmastim, kot tudi zbadljivo odločnim vokalom vseh treh članic banda, predvsem pa vodilne vokalistke, ki je pred Le Tigre navduševala v sorodno usmerjeni skupini Bikini Kill. Vse skupaj je izpadlo naivno v pomenu nekakšne intuitivnosti tako v vidiku glasbe, slike in podajanja smisla. Le Tigre so namreč stvari samozavestno razreševale s sproščeno lahkotnostjo. Tu bi mogoče lahko po-modrovali o nekakšni ženski odprtosti oziroma dovzetnosti za realnost zunaj nas samih, ki je zapletena zgolj na videz, medtem ko so same stvari in situacije po svoji naravi zelo preproste.
Dogajanje v Gala Hali je bilo še kar prezračeno, kar se ne dogaja tako pogosto, predvsem zaradi že omenjenega neobremenjenega glasbenega pristopa, v katerem je zaznati ogromno že slišanih vplivov. Prav ta mimobežeča dinamika, ki je po eni strani res imela igrivo zabavljiv značaj, pa je po drugi strani spet nekako zbijala pozornost in koncentracijo. Na nek način ni izključeno to, da se človeka prej ali slej lahko polasti rahla naveličanost in zdolgočasenost, vsej plesni igrivosti navkljub. V celoti gledano je bil šov precej neizrazit. Na odru ni bilo neke navdušujoče zavzetosti in prepričljivosti, tako da na nek način ne morem izključiti to, da se človeka prej ali slej vsej igrivosti navkljub polasti rahla naveličanost in zdolgočasenost. Toda tudi tu se lahko odpre debata, ki vključuje razreševanje umetno zakomplicirane, zbirokratizirane in spredalčkane realnosti.
Z vidika banalnih in ponavljajočih se vizualnih vzorcev na odrskem ozadju in brskanju po glasbeni deponiji, ki v primeru Le Tigre pomeni ustvarjalno recikliranje, nekako ne morem z gotovostjo pritrditi zanemarjeni inovativnosti. Dejstvo ponovitev, pa naj se jim še tako skušamo izogniti, zarisuje meje prepoznavanj, tako nas samih kot tudi sveta okoli nas. Konec koncev, ko zbledi vsa resnost nekih zakompliciranih situacij, oziroma ko smo sposobni dojemati situacijo kot farso brez nepotrebnih obremenitev, potem se znova začenja zarisovati nek nov horizont možnosti. In če feministični elektro-pank trio spodbuja k plesu in k zabavi z otročje prepirljivim, mestoma avto-ironičnim, a tudi odločnim pristopom, potem pač ne dela drugega, kot da odpira pogled na nove možnosti neke družbene realnosti.
Na včerajšnjem koncertu Le Tigre je pomalem poplesavala, pomalem razmišljala MarTina
Komentarji
komentiraj >>