Četrtek, 7. 10. 2004
Tea
Novi album Neurosis zaokroža skoraj dvajsetletno delovanje kolektiva, čigar enotno glasbeno vizijo je potrjevala vsaka nova izdaja. Ob albumih, ki so izhajali nekako v triletnih presledkih, so k izoblikovanju tako preprosto lepega dela, kot je The Eye of Every Storm, pripomogla tudi vsa druga glasbena popotovanja članov zasedbe, ki so – in še vedno – sodelujejo v žanrsko nadvse različnih zasedbah in projektih. Od bluesa do nojza je pot vse krajša tudi po zaslugi Stevea Von Tilla in Noaha Landisa, predvsem pa trojke Dave Edwardson, Jason Roeder in Scott Kelly, ki so zgodbo o Neurosis začeli pisati leta 1985 v San Franciscu... (v celoti...)
Tolpa bumov – četrtek, 7. oktober 2004
NEUROSIS: The Eye of Every Storm (Neurot / Ritual / Relapse, 2004)
*Novi album Neurosis zaokroža skoraj dvajsetletno delovanje kolektiva, čigar enotno glasbeno vizijo je potrjevala vsaka nova izdaja. Ob albumih, ki so izhajali nekako v triletnih presledkih, so k izoblikovanju tako preprosto lepega dela, kot je The Eye of Every Storm, pripomogla tudi vsa druga glasbena popotovanja članov zasedbe, ki so – in še vedno – sodelujejo v žanrsko nadvse različnih zasedbah in projektih. Od bluesa do nojza je pot vse krajša tudi po zaslugi Stevea Von Tilla in Noaha Landisa, predvsem pa trojke Dave Edwardson, Jason Roeder in Scott Kelly, ki so zgodbo o Neurosis začeli pisati leta 1985 v San Franciscu.
Bučen in hiter hardkor s prvega albuma Pain of Mind so Neurosis že konec osemdesetih upočasnili, distorziranim in trasherskim rifom pa so pridali elektronsko vzorčenje, ki je morda najbolj zaslužno za to, da se je Neurosis oprijel vzdevek »apokaliptičnih jezdecev«. Šesti album, Times of Grace, iz leta 1998 pa je v obsežnem opusu Neurosis tista ločnica, ki je s svojim varljivim spokojem dokončno izpostavila Neurosis kot zasedbo, ki ji ni para. Če je dotlej njihova glasba neznosno bolela, besnela in tepla skeleče strahove, ki jih poraja ta mizerni svet, se je na albumih Times of Grace, A Sun That Never Sets in junija letos izdanem The Eye of Every Storm v središče viharja naselil mir. Preteči mir, ki ni samozadosten. Z odprtimi usti in zavezanim jezikom bolšči v trušč viharja, ki vse minljivo – odpihne.
Na novem albumu so Neurosis reducirali bučno mnogoplastnost, ki jim je bila vedno porok za dramatična prehajanja iz zatišij v izbruhe. Le da so se tokrat bolj kot slednjim posvetili izraznosti tišine, komaj slišnega. Da skromna sredstva, kot so akustična kitara, hammondove orgle in vokal Steva von Tilla lahko ustvarijo tako vseobsegajoč in preteč objem glasbe, gredo zasluge morda tudi producentu Stevu Albiniju, ki je z Neurosis sodeloval na zadnjih štirih albumih, prav tistih, ki raziskujejo bolj ambientalno, nežnejšo plat zasedbe. V prvi vrsti pa je opustitev osnovnega metalskega, nojzerskega ali hardkorovskega priseganja na jakost kot najbolj učinkovito izrazno sredstvo teh žanrov tista, ki je Neurosis izpostavila kot bend, ki poslušalca prav z nasprotnim, recimo na trenutke skoraj pop melodiko, na albumu The Eye of Every Storm tako zelo »zagrabi«. Obenem je njihov eksperiment omenjenim zvrstem razširil polje pomenjanja.
Da se povedati tudi drugače. Njihovi kozmologiji je malo mar za krščanska in hipijevska vesoljna razodetja. Bliže je tistim malenkostim, ki jim pravimo osebne, in o katerih se je Virginii Woolf enkrat zapisalo, da se o njih nikomur ne da ničesar povedati. In so kljub temu, kot car vseh paradoksov, obenem prepoznavne, obče, človeške. Z začudenjem sem album The Eye of Every Storm prvič poslušala kot deja vu nečesa strašno domačega in se potem spomnila, da se mi je glasba Neurosis že tolikokrat usedla v telo, da je to vendar domačnost prijateljske sorte – kjer čas, ki je minil od zadnjega snidenja, ne pomeni nič drugega kot kopico zgodb, ki si jih moramo zaupati. Zaradi te domačnosti je tole tudi ekstremno navdušena in subjektivna recenzija albuma.
Tea
Komentarji
komentiraj >>