Ponedeljek, 11. 10. 2004
evav
Mesto žensk je v svojih desetih letih delovanja v Ljubljano pripeljalo širok spekter glasbenih umetnic, ki se med seboj žanrsko in konceptualno močno razlikujejo, vse pa predstavljajo izseke vrhunskega glasbenega ustvarjanja, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov po vsej verjetnosti nikoli ne bi zatavali v naše kraje. Od tradicionalnih godb do radikalnih zvočnih eksperimentov, bi lahko opisali dosedanje programske smernice Mesta žensk, ki se zvesto drži iskanja vedno novih kvalitetnih glasbenic.
Mesto žensk je v svojih desetih letih delovanja v Ljubljano pripeljalo širok spekter glasbenih umetnic, ki se med seboj žanrsko in konceptualno močno razlikujejo, vse pa predstavljajo izseke vrhunskega glasbenega ustvarjanja, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov po vsej verjetnosti nikoli ne bi zatavali v naše kraje. Od tradicionalnih godb do radikalnih zvočnih eksperimentov, bi lahko opisali dosedanje programske smernice Mesta žensk, ki se zvesto drži iskanja vedno novih kvalitetnih glasbenic.
Tako smo si v letošnji, 10. izdaji festivala s podnaslovom Tranzicija za nami – dobrodošli v prihodnost, poleg newyorškega neofolk dueta CocoRosie, feminističnih elektropop pankeric Le Tigre, beograjskih hip-hopark Bičarke na travi in romske pevke Mitsoura, imeli priložnost ogledati in poslušati glasbeni performans Pamele Z, vsestranske zvočne umetnice iz San Francisca.
Koncert je na ponedeljkov večer v Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma privabil zmerno število obiskovalcev, vendar glede na progresivno-eksperimentalno najavo in naravo samega performansa je bilo tudi pričakovano računati bolj ali manj zgolj na alternativne elektro navdušence in glasbene radovedneže. Sodeč po končnem aplavzu pa le-teh ni razočarala.
Ženska v črnem alias Pamela Z je prikorakala do pulta, na katerem sta neizogibni laptop in mešalka delala družbo nekaj skrivnostnim škatlicam še neznanega namena. Zagrabila je veliko, prozorno plastično posodo, jo dvignila nad glavo, z roko udarila obnjo, pritisnila na pedalni midi kontroler in posemplala tlesk. Tega je nato uporabila kot ritem – podlago za prvi komad in nanjo dodajala in odvzemala različne zvoke, bodisi z glasom bodisi s sprožanjem semplov preko naprave, imenovane Body Synth, ki ji omogoča, da s kretnjami nadzoruje zvok. Ni kaj, Pamela Z je tako že na samem začetku pritegnila z ustvarjanjem nadvse nenavadne zvočne in vizualne podobe. Tehnologija Body Syntha je očitno zahtevala zelo specifične, odločne in očiščene kretnje telesa, ki so se ob hkratni statičnosti performerke – le-ta se namreč nikoli ni premaknila stran od svojega kontrolnega pulta – spajale v minimalistično koreografijo.
Dinamičen kolaž semplov od ptičjega petja, sanfransiškega tramvaja, človeških glasov do tipkalnega stroja, je Pamela Z tako sproti upravljala s svojo sofisticirano tehnologijo, atonalne zvočne slike, ki jih je ustvarjala, pa je obogatila s svojim klasično šolanim, izjemno polnim in prodornim vokalom. Performans Pamele Z je tako obetal popotovanje skozi najzanimivejše rezultate njenih zvočnih eksperimentov, vendar se je ob poznejših videoprojekcijah podrla začetna izvirnost nastopa. Videoposnetki, ki so spremljali nekatere komade, so namreč vsebovali zametke narativnosti, ti pa so ob koncu kompozicije kar nekako obviseli v zraku. Zdelo se je, da so videi tam zgolj zato, da performansu dodajo še vizualni medij, in so torej sami sebi namen. Estetsko morda zanimivi posnetki so bili od zvočnega performansa preveč abstraktno oddaljeni, da bi lahko gledalcu
oz. poslušalcu komunicirali kakršnokoli vsebino. Brez močne in zaokrožene konceptualne povezanosti tako vizualnih kot zvočnih elementov performansa, pa je le-ta sčasoma zbujal vtis praznega in površinskega artizma. Vtis umetniške prakse, iz katere nastajajo predsodki do vsega, kar je označeno s trendi, a hkrati mnogokrat tudi pejorativno oznako »performans«.Vendar je Pamela Z očarala vsaj s tehnično in tehnološko virtuoznostjo, poleg tega pa kljub omenjenem vtisu nikakor ni delovala kot nekdo, ki ne ve natanko, kaj ustvarja in zakaj to ustvarja. Treba se je torej vprašati, zakaj se je intrigantno sporočilo, ki ga je poslušalec oz. gledalec lahko zaslutil, zdelo popačeno oz. ni prišlo do polnega izraza.
Odgovor se skriva v programskem katalogu festivala, kjer je nastop Pamele Z v Ljubljani napovedan kot kolaž izbranih insertov iz del Parts of Speech, Gaijin in njenega najnovejšega multimedijskega performansa Voci. Če ste torej napoved v katalogu prebrali zgolj površno ali pa ga sploh niste prebrali, vam kot obiskovalcu performansa ni bilo kaj prida jasno, lahko pa vam je bilo izredno zanimivo. Če ste si zavoljo tega želeli dobiti informacije iz prve roke o tem, kaj in kako Pamela Z ustvarja, ste lahko šli na torkovo predstavitev njenega dela v Klub Cankarjevega doma, česar zagotovo niste storili, ker sem bila avtorica tega prispevka edina zunajfestivalska udeleženka. Iskanje odgovorov na tako mizeren obisk delavnice bomo prepustili organizatorkam, dejstvo pa je, da vam je lahko zelo žal, saj je simpatična Pamela Z v intimnem in neformalnem vzdušju predstavila svoje zvočne prakse nepretenciozno razkrivala tehnološke in vsebinske koncepte, ki so jo vodili pri njenem ustvarjanju. Tako je udeleženke seznanjala s svojimi tehničnimi pripomočki in načinom manipulacije zvoka s kretjami, ki bazira na štirih elektrodah. Dve elektrodi na rokah, ena na nogi in ena na ramenu – reagirajo glede na stopnjo mišičnega napora in tako regulirajo zvok. Na prvem nastopu ji je bojda ta naprava kar lepo zagodla, saj se je zaradi treme v telesu sproščal adrenalin, kar je povečalo mišično aktivnost in tako so zvoki kar vsepopvprek skakali iz računalnika. Tudi vsa tri našteta dela Parts of Speech, Gaijin in Voci je Pamela Z preko posnetkov predstavila kot zaokrožene celote, iz česar je sledilo, da npr. videoposnetki v performansu niso iz trte izviti, temveč so plod sodelovanja z butoh plesalci, in predstave, ki jo je razvila iz občutka drugosti in drugačnosti med šestmesečnim bivanjem na Japonskem. Takoj je bilo jasno, da so marsikateri elementi, ki so v ljubljanskem performansu obviseli v zraku, izzveneli v prazno zato, ker so bili iztrgani iz konteksta.
Kar je seveda škoda, vendar lahko pričakujemo, da bo Pamela Z v prihodnje lažje sestavljala tudi izseke svojih del v zaokroženo celoto, saj ima v načrtu tudi živo manipulacijo videa, ki bo zvočnemu performansu predstavljal resnično nadgradnjo.
Predvidevam, da bo – če boste takrat kje v bližini Pamelinega nastopa – to priložnost, ki se je ne splača zamuditi.
Pameli Z je prisluhnila Sonja.
Komentarji
komentiraj >>