RŠ RECENZIJA – Vandermark, Wachsmann, Lytton, včeraj v klubu Gromka ... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
sreda, 13. 10. '04
RŠ RECENZIJA – Vandermark, Wachsmann, Lytton, včeraj v klubu Gromka
Do zadnjega mesta napolnjen Klub Gromka je bil včeraj toplo zatočišče za mnoge ljubljanske ljubitelje free-jazza in svobodno-improviziranih glasb. O značaju Kena Vandermarka je bilo na Radiu Študent mnogokrat govora, tako da vas ne bomo odvečno obremenjevali z naštevanjem številnih znanih ali manj znanih albumov in projektov tega hiperkreativnega ameriškega glasbenika, ki je tudi že skorajda redni gost slovenskih odrov in klubov. Philipp Wachsmann je na improsceno izšel iz klasične glasbe, znan pa je po svojem »industrial« pristopu k zvočnim teksturam domnevno »mehkega« glasbila, kot je violina. Izmed sodelovanj s številnimi znanimi jazz glasbeniki naj omenimo le Evana Parkerja in Dereka Baileya ter zasedbe King Übü Orchestrü, London Jazz Composers' Orchestra in Barry Guy New Orchestra, kjer je doma tudi tolkalec, elektrofonik in izumitelj glasbil Paul Lytton.
Na ta način sestavljen trio je svoje koncertno izročilo začel zelo intenzivno in kaotično. Vandermark je najprej v roke prijel tenor saxofon, s katerim je provokativno peljal skozi cirkularne zvočne vzorce večinoma visokega registra. Da je Lytton bolj tolkalec kot bobnar, je dokazal že pri uvodni kompoziciji, saj je vsake toliko časa izvlekel kakšno novo priročno tolkalo – lesene, metalne predmete, improvizirana ropotala ter metlice. Nenehno se je poigraval tudi s stojali za činele in z robovi vsakega posameznega bobna oz. tolkala ter na ta način ustvaril celo vrsto različno obarvanih zvokov udarcev. Wachsmann, čigar inštrument je spojen na napravo, imenovano elektrofon, je v svoji zvočni stvaritvi nenehno preizkušal meje violine. Pizzicatu je sledilo tudi Vandermarkovo saksofonsko posnemanje pizzicata. Med glasbeniki je potekala manjša medsebojna komunikacija; trije umetniki z zaprtimi očmi so tvorili svoj lasten mikrokozmos, v katerem navidez neobstoječe gibanje misli med člani v resnici očitno obstaja, saj je njihov sistem v vsakem trenutku povsem ohranil stabilnost.
Naslednja kompozicija se je začela z mehkim brenkanjem violine, ki je spominjalo na milozvočnost harfe, a ni bilo potrebno dolgo, da se Vandermarkov klarinet prepirljivo vrine v Lyttonovo in Wachsmannovo raziskovanje prostora in časa. Klarinet se je po vrsti kompleksnih spiralnih vzorcev končno uskladil z violino, a je spremljanje takšnega poteka zvoka zelo zahtevno zaradi svoje ultraabstraktnosti in pogoste prisotnosti kakofoničnih zvočnih slik.
Med najbolj zanimivimi deli včerajšnjega koncerta lahko omenimo echo-efekte, ki jih je po eni strani s pomočjo elektrofona ustvarjal violinist, po drugi pa Vandermark s svojim netradicionalnim načinom pihanja ter številnimi prehodi od čistega proti bolj robatemu, grobemu tonu pihala. Pri Vandermarkovem triu je intenzivnost igranja neoporečna. Blaga zvočna umirjenost pri njih enostavno ne obstaja: brez predaha se izmenjujeta srednja in visoka intenzivnost, pri čemer poslušalec lahko pade v počutje blizu katarzi, kateremu je še posebej botroval odličen zaključek prvega seta.
Drugi set se je izkazal kot kontemplativnejša podoba Vandermarkovega tria. Po kratkem času sta se, lahko rečemo pričakovano, v nekoliko komponirani obliki spopadla klarinet in violina. Vzrok za hrup in trušč pa lahko poiščemo v številnih Vandermarkovih trilčkih, ki so silovito tekli skozi izjemno visoke frekvence, Wachsmann pa je zadevo podžigal s škripajočimi efekti, ki so nastajali kot posledica predrznega obravnavanja kompletnega površja telesa violine.
Duel med pihalom in violino ni bil edini, ki smo ga lahko slišali, saj je tudi Lytton pariral Vandermarku. Občasno iritantno glasen in krut tenor saksofon je pokazal, da so dolgi crescendi (izg.: krešendi) ter popoprane kadence Vandermarkov priljubljen način raziskovanja zvočnega vesolja. Od poslušalca je odvisno, ali bo ta energija dvigajoča ali pa se bo spremenila v klavstrofobičnost, ovito s pajčevino.
Sunraovsko nagnjenje k orgazmičnim zvočnim sekvencam, ki jim sledi katarzična razrešitev, je bilo opazno tudi na včerajšnjem koncertu. Med tem pa je bilo nenehno očitno, kdo vodi glavno besedo v triu, komu pa je dodeljena bolj defenzivna vloga, čeprav bi počena struna violine lahko dala sklepati nasprotno. Ekspresivnosti včerajšnjega nastopa je pripomogel kontrast med težko, skoraj nasilno zvočno bazo in občasnimi, resda kratkimi, meditativnimi izleti. Poleg tega je bila zanimiva tudi zamenjava vloge baritonskega saksofona kot nosilca melodijskih vzorcev v vlogi tolkala. Kot posledica odličnega sprejema občinstva, je bil trio še enkrat poklican na oder. Čeprav je Vandermarkov pristop k impro-jazzu načeloma zelo resen, saj je njegovo zvočno izročilo originalno in intelektualno zelo zahtevno, nas je za bis presenetil z glasbeno miniaturo, kjer se je klarinet nekako v ozadju sprehajal po harmonični lestvici, violina pa duhovito igrala okrog majhnih zvočnih spiral, ki so bile poudarjene z odmevom v elektrofonu.
Nastop tria Vandermark-Lytton-Wachsmann se je izkazal kot konkreten zalogaj prepletanja free-jazza in svobodne improvizacije, ki zahteva zelo pozorno uho. Energija takšne glasbe je kot samostojna entiteta v ospredju samega pomena glasbe, ki smo je deležni skozi koncertni tok. Zaznava same estetike pa je podvržena pozorni koncentraciji in predanosti posameznega poslušalca.
Recenzijo je napisala Jasna Črnjarić.
Komentarji
komentiraj >>