... V Irak marširajo novi britanski vojaki ...
... Janšev osnutek koalicijske pogodbe naj bi bil »predober, da bi bilo res« ...
... Umorjena opozicijska novinarka v Belorusiji ...
... Iran v pričakovanju »zadnje jedrske ponudbe« ...
“Osebno lahko menim, da je homoseksualnost greh in to ne vpliva na politiko. Kolikor pa bi rekel, da je homoseksualnost zločin, pa bi to vplivalo na politiko.”
Gospod filozof na prestolu, kandidat za evropskega komisarja Rocco Buttiglione, je javnost dodobra presenetil s svojo odkrito in nespravljivo homofobično, šovinistično držo.
Gospod Buttiglione je mnenja, da lahko človek mirno in povsem po lastni vesti preganja svoje zasebne ideale, to pa naj ga ne bi oviralo pri njegovem političnem – javnem udejstvovanju. Naš filozof na prestolu je torej nespravljiv liberalec. Teza gospoda ima eno veliko teoretično, lahko rečemo kar filozofsko luknjo. Polje političnega preprosto ni povsem zvedljivo na polje pravnega.
Politični prostor je predvsem javni prostor, v katerem je nemogoče podajati povsem zasebne, vrednostno nevtralne sodbe. Ne gre za to, da je s strani gospoda filozofa to nemogoče izvesti. Nasprotno - povsem upravičeno lahko govori, kar koli si pač želi, toda pričakovati, da izjava, vržena v javni, se pravi politični prostor, ne bo vzeta kot politična izjava, je nesmiselno, če ne že nevredno evropskega komisarja. Evropskega komisarja na kateri koli poziciji. Kolikor pa je govora o gospodu Roccu Buttiglioneju, ki kandidira za evropskega komisarja za Pravico, Svobodo in Varnost, pa so njegova pričakovanja, da mu bo dovoljena “šovinistična svobodomiselnost”, iskreno povedano plod nesmiselne neumnosti. Gospod Rocco pa se čisto po kačje izvija. In to z besedami: "Sam se ne obnašam diskriminatorno do nikogar in želim, da se zaradi mojih filozofskih in političnih prepričanj tudi do mene ne bi obnašalo tako."
Gospod Buttiglione torej svoja nestrpna stališča predstavi kot zasebna, celo filozofska in s tem se izkaže še za nevrednega naziva filozof.
Poslušate strpno svobodomiselni OFF-INFO Radia Študent.
Zvezdni prašek Ariel Šaron naj bi za svoj načrt izraelskega umika iz Gaze končno dobil blagoslov parlamenta. Nespravljivi Šaron bo na seji kneseta 25. oktobra končno dosegel želeno. Izraelska vojska se bo umaknila iz Gaze in še iz štirih naselbin iz Zahodnega brega. Šaron na svojo stran ni pridobil skrajnih desničarjev, v svoji stranki pa mu je komaj uspelo zagotoviti večino. Njegov predlog namreč podpira zgolj 22 od 40-ih poslancev stranke Likud.
Evropske države Francija, Nemčija in Velika Britanija bodo na zaprtem srečanju s predstavniki iranske vlade na Dunaju Iranu ponudili zadnjo »jedrsko ponudbo«. Ponudba naj bi rešila jedrski zaplet in Iranu tik pred zasedanjem Mednarodne komisije za jedrsko energijo 25. oktobra omogočila alternativo. V zameno za opustitev iranskega jedrskega programa naj bi ponudili jedrsko tehnologijo za civilne namene.
Predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva Richard Boucher je izjavil, da ne vidijo nobenih razlogov, zakaj bi z naravnimi energetskimi viri tako bogata država sploh potrebovala jedrsko energijo. Poleg tega pa se Ameriki zdi povsem nesmiselno Iranu ponujati še dodatno tehnologijo. V očeh Amerike je Iran energetsko bogata država in kot taka nima nobenih upravičenih razlogov za nadaljnje bogatenje. Presenetljiva protikapitalistična logika s strani glavnega protagonista kapitalističnih vrednost. Nič več bogatenja torej.
Predsednik stranke upokojencev Anton Rous je o osnutku koalicijske pogodbe, ki jo je Janša posredoval svojim morebitnim koalicijskim partnerjem, izjavil, da je »predober, da bi bilo res«. Z njegovimi besedami: osnutek vsebuje precizno, koncizno in celovito opredelitev programskih ciljev na vseh področjih. Izjema naj bi bilo zgolj pomanjkanje kadrovskih rešitev. »Predober, da bi bil res« torej. Najverjetnejši in morebitni mandatar vlade Janša bi to prelepo sintagmo zagotovo nadaljeval v svojem paranoidnem slogu in zaključil: Torej ne more biti res. Iz ust Antona Rousa pa česa takega seveda ne gre pričakovati.
V Belorusiji je bila umorjena 44-letna novinarka Veronika Čerkazova. Novinarka je delala za neodvisni opozicijski sindikalni časopis Solidarnost. Belorusija je pod taktirko predsednika Aleksandra Lukašenka nedavno na referendumu z 77-odstotno večino izglasovala spremembo ustave. Spremenili bodo tisti del, ki prepoveduje tretji predsedniški mandat. Lukašenko bo tako po izteku svojega drugega mandata leta 2006 mirno kandidiral že tretjič. Pritisk na neodvisne novinarje je velik. V Belorusiji je nasilje nad novinarji skorajda ustaljena praksa. Nedavno je bil pretepen dopisnik ruske televizije Pavel Šeremet, priprt fotograf ameriške tiskovne agencije AP, še vedno pa ni pojasnjeno izginotje ruskega snemalca Dimitrija Savadskega. Pogrešajo ga že od leta 2000.
Jan
Komentarji
komentiraj >>