Danes predstavljamo v oddaji Cigule migule enega od fenomenov slovenske ljudske glasbene tradicije, ljudskega pesnika, pevca in še mnogo več, Jurija Vodovnika o katerem beremo v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 1986 naslednje: »Vodovnik Jurij, bukovnik, ljudski pevec, igrc, rojen na Skomarju 22. aprila 1791, tesarju in coklarju Mihi (po domače Tomažiču) in Heleni, rojeni Ostružnik. Umrl 17. decembra 1858 (za jetiko, tri dni po smrti žene)«... (več...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule
Nedelja, 24.10.'04, ob 14.00
Danes predsatvljamo v oddaji Cigule migule enega od fenomenov slovenske ljudske glasbene tradicije, ljudskega pesnika, pevca in še mnogo več, Jurija Vodovnika o katerem beremo v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 1986 naslednje: »Vodovnik Jurij, bukovnik, ljudski pevec, igrc, rojen na Skomarju 22. aprila 1791, tesarju in coklarju Mihi (po domače Tomažiču) in Heleni, rojeni Ostružnik. Umrl 17. decembra 1858 (za jetiko, tri dni po smrti žene)«. Ta opis nam pove sicer malo, glede na to kakšen pomen je imel in še ima Jurij Vodovnik kot ljudski umetnik, človek in pomemben del pohorske skupnosti.
Jurij Vodovnik je bil od svoje mladosti precej bolehen, zato se je izučil tkalstva, s katerim se je kot revnejši dninar deloma preživljal. Več pa se je zatekal k svoji drugi vrlini, s katero se je preživljal skozi življenje in ki mu je verjetno bila bliže in mu pomenila tudi večje zadovoljstvo. Bil je namreč predvsem potujoči pevec, pesnik, zabavljač, igrc (nekakšen bard, rapsod) in novičar, ki je hodil po Pohorju, iz kraja v kraj, od hiše do hiše, kjer so se mu za njegove »usluge« ljudje oddolžili s hrano in pijačo ter z nastanitvijo, kar je lahko trajalo zgolj en dan in noč ali tudi po več tednov. Ljudje so cenili tovrstne popotnike, ki so jim krajšali dolge večere s petjem in zabavanjem, poleg tega pa so zaradi svojih potovanj vedeli tudi veliko novic, ki so jih posredovali okoli, s čimer so prišli preprosti kmetje sploh v stik z zunanjim svetom, ki se je nahajal izven njihove vasi. Te jim je Vodovnik in njemu podobni »posredoval« pogostoma kar v péti obliki.
Vodovnik je znal tudi pisati in brati, česar ga je naučil oče, svoje pesmi je tudi zapisoval, bodisi na papir ali na kakšen drug material, ki mu je prišel pod roko, na primer na mizo itd. Bil je Prešernov sodobnik in se je osebno poznal z Martinom Slomškom, ki ga je imel kot ljudskega umetnika in človeka zelo v čislih. Pel je v pohorskem narečju, torej v živem, ne literarnem, ljudskem jeziku, ki je bil blizu preprostim ljudem, kateri so bili glavno Vodovnikovo občinstvo. Pel je »kakor mu je zrasel kljun«, tudi v smislu, da je bil v svojem jeziku zelo neposreden, naraven in preprost.
Etnomuzikolog, dr. Igor Cvetko ga v svoji knjigi (»Jest sem Vodovnik Juri – o slovenskem ljudskem pevcu, 1791-1858«; izdano za Partizansko knjigo, Ljubljana, 1988) opisuje takole: »Bil je realist, opisovalec lastnega in ljudskega, kmečkega življenja. Opisoval je vrline in napake pohorskega kmeta, njegove lepe in težke trenutke, tragedije, praznike, vsakdan. Na napake preprostega človeka je gledal z drugačnimi očmi. Znal je obračunati z družbo, z njenimi predsodki in pisanimi ter nepisanimi zakoni… Zbadljiv je ostajal topel, v obsodbah človeški, v posmehovanju razumevajoč in vseskozi poln humorja, v satiri konkretne situacije dvignjen nad njo, zato aktualen in živ«. Etnomuzikologa Igorja Cvetka smo v tej oddaji že predstavljali, z intervjujem, v katerem smo se posvetili njegovemu raziskovanju otroške ljudske tradicije, sicer pa je Cvetko, s svojim raziskovalnim delom in objavo monografije najbolj zaslužen, da danes tako dobro poznamo lik in ustvarjalnosti Jurija Vodovnika.
Vrnimo se nazaj. Poleg tega, da je Vodovnik pesmi pisal, jih je tudi pel, in jim pogostoma ustvaril tudi svojo melodijo, ali pa si jo je sposodil iz kakšne znane ljudske pesmi. Marsikatera njegova pesem je ponarodela, tako da še sedaj, po malo manj kot sto petdesetih letih po njegovi smrti, ljudje na Pohorju (pa tudi drugod po Sloveniji in izven nje) še vedno znajo in prepevajo njegove pesmi, za katere bodisi vedo, da jih je ustvaril Vodovnik, bodisi tudi ne.
Najbolj znana njegova pesem je »Jst sem Vodovnik Juri«, v kateri Vodovnik v péti obliki pripoveduje o svojem bolehnem in revnem a tudi bogatem življenju, kaj počne na stara leta, pripoveduje o svojem rojstvu, starših, o svoji ženi, kako »komplenira« pesmi in od kod prihajajo. Poslušajmo kako jo je zapel in zaigral pohorski pevec in godec Ludvik Smogavc.
CD Pesmi iz koša – A/1- Jst sem Vodovnik Juri (5:50)
Jurija Vodovnika lahko uvrstimo med tako imenovane igrce, ki so v vsej etnomuzikološki zgodovini poznani kot pevci, pesniki, zabavljači, vodje družabnih dogodkov ter ponavadi tudi godci, ki so bili prisotni na vsakem godu, veselici, svatbi, prazniku, na kolinah, v gostilnah, na semnjih, žegnanjih, romanjih itd. Vodovnik sicer ni bil godec, kar njega in podobne popotne pevce in igrce na Slovenskem uvršča v posebno glasbeno-družbeno kategorijo. Spada v t.i. »koroško-pohorski krog« tovrstnih »pevcev«, ki se npr. od gorenjskih »larmarjev« razlikujejo predvsem po tem, da so peli in ustvarjali tudi predvsem daljše, epske pripovedi in opisovanja, medtem, ko so bili »larmarji« znani po svojih krajših burkah in domislicah. Nekateri njegovi sodobniki in potujoči pevci in igrci so bili še Leopold Vollkmer, Miha Andreaš, Gregor Gorenšek, Čerenjak, Franc Leder – Lesičjak, Anton Lesičnik, Valentin Ocvirk...
Vsebinsko je Vodovnik ustvarjal in pel stanovske, zbadljive, prigodne, razpoloženjske pesmi itd. Zanimivo pa je tudi, da je bil znan tudi po svojih »sejmarskih«, novičarskih (netiskanih, ustno razširjanih) pesmih-novicah, v katerih je opisoval konkretne dogodke iz aktualnega prostora in časa v katerem je živel, kot je na primer očitno v njegovi pesmi: »Velika nesreča se je prigodila, da je Videčniku vuole tak buila. Pelau je vogo na Gorne fužine, vuolek dou pade pa ročno pogine...«. Mnoge njegovih pesmi se prešle tudi v ljudsko rabo in dobile bolj univerzalen pomen.
Za ilustracijo in zvočno predstavitev Vodovnikove ustvarjalnosti si poslušajmo še eno pesem, kjer Vodovnik pripoveduje o tegobah in veselju pohorskih kmetov. Pesem je ritmično asimetrična, v petdobnem taktu, kar je ena od poglavitnih značilnosti slovenskih arhaičnih ljudskih pesmi. Zapeli so jo pevci in pevke iz Hudinje na Pohorju. Obe pesmi sta bile vzeti iz plošče “Pesmi iz koša, Vodovnikove pesmi z Južnega Pohorja”, ki jo je uredil Igor Cvetko. Izšla je leta 1998.
CD Pesmi iz koša – A/4: O pohorskem kmetu (4:35)
Pripravil: David
Komentarji
komentiraj >>