Po desetih letih tako imenovane svobode in demokracije v Južnoafriški republiki je povsem jasno, da tam vlada ekonomski apartheid.Temnopolti prebivalci so dobili svojo državo, bogati belci in v glavnem tuje korporacije pa so ohranili ekonomsko premoč, ki jim še naprej zvesto omogoča priviligiran položaj v državi. Sodeč po statističnih podatkih, ki jih je izdala sama vlada Afriškega nacionalnega kongresa, je med letoma 1995 in 2000 letni dohodek povprečne črnske družine upadel za devetnajst odstotkov in znaša le še slabih štiri tisoč dolarjev. Dohodek povprečne bele družine je medtem v istem času narasel za petnajst odstotkov na skoraj triindvajset tisoč dolarjev na leto.
Leta 1994 se je zaradi močnih pritiskov mednarodne javnosti, ki so jih najprej sprožila številna anti – rasistična gibanja, dokončno sesul apartheidski režim v Južnoafriški republiki. Do zloma aparthaida je prišlo na podlagi dogovora med Mandelovim Afriškim nacionalnim kongresom in rasistično belo vlado, ki je črnskemu prebivalstvu končno priznala enakopravne človekove in državljanske pravice, ki naj bi jih ti odslej uživali na lastni zemlji. Toda dogovor je bil gnil in je dolgoročno gledano zagotovil le nadaljevanje aparthaida, tokrat z drugačnimi sredstvi.
Glavna zaveznika ekonomskega aparthaida sta nerazvitost in sistematična segregacija zatirane večine skozi strukturne ekonomske, politične in pravne pasti, ki so jih državi vsilile številne mednarodne institucije neoliberalne globalizacije tipa Svetovna banke in Mednarodni denarni sklad. Ena izmed najočitnejših posledic tega zavezništva je na primer naraščanje brezposelnosti v Južnoafriški republiki. Uradne številke kažejo, da se je brezposelnost od leta 1995 do 2002 povzpela iz šestnajst na kar trideset odstotkov. Če k temu prištejemo še število ljudi, ujetih v razne vladne programe za iskanje začasne in slabo plačane zaposlitve, številka naraste na več kot štirideset odstotkov.
Velik del krivde za kalvarijo prebivalcev južnoafriške republike je vsekakor treba pripisati tudi naivnosti prve vlade Mandelovega Afriškega nacionalnega kongresa. Eden izmed vodilnih časnikov v državi, Business Day, je takrat komentiral: »Vlada je zavedena s strani velikega biznisa in ne vidi ničesar razen svojih kratkoročnih interesov.« Tudi Mandelov naslednik, predsednik Thabo Mbeki, je priznal, da problem obstaja in da vse več ljudi Afriški nacionalni kongres prepoznava kot agenta domačih in tujih kapitalističnih interesov. Njegovo priznanje samo po sebi ne pomeni nič, saj je vlada Kongresa tudi med njegovim predsedovanjem na političnem teatru nadaljevala z uprizarjanjem svoje verzije Orwellove 'Živalske farme'.
Da bi lažje razumeli situacijo v Južnoafriški republiki, moramo preučiti tudi temno zakulisje investicij tujega kapitala. Po zlomu rasnega apartheida in sestavi prve demokratične vlade so v državo začeli prihajati številni uslužbenci Mednarodnega denarnega sklada ter Svetovne banke in ekonomski svetovalci iz razvitih držav, v glavnem Velike Britanije. Podpisani gospodarski sporazumi so državo nemudoma podredili interesom tujih megakorporacij skozi strukturalne programe prilagajanja, ki predvidevajo vsesplošno privatizacijo, fleksibilizacijo delovne sile in krčenje osnovnih socialnih pravic.
Predstavniki Blairove vlade so v Veliko Britanijo povabili južnoafriške državne uslužbence in jim razkazovali privatne bolnišnice. Južnoafriška vlada, ki ni vedela za finančne škandale, ki so spremljali privatizacijo v Veliki Britaniji, je državne bolnišnice z navdušenjem začela prodajati tujim korporacijam. Te so raztrgale južnoafriško gospodarstvo kakor trop šakalov, ki napade ranjeno žival. V nekaj letih je bilo privatizirano skoraj vse, tudi vodovodni viri.
Ena izmed posledic bliskovite privatizacije je predvsem občutno podraženje cen elektrike ter vode, in sicer do te mere, da najrevnejša gospodinstva z mesečnim dohodkom, ki znaša borih sedemdeset dolarjev, zapravijo že preko trideset odstotkov tega denarja za odplačilo položnic. Okoli dvajsetim milijonom ljudi je bila že izklopljena voda ali elektrika, ker si ju niso mogli več privoščiti.
Zaradi krize javnega zdravstva, ki mu zanko okoli vratu stiskata kronično pomanjkanje denarja ter brezkompromisna privatizacija, in zaradi vse manjšega dostopa do pitne vode, se po državi širijo številne bolezni: tuberkuloza, AIDS, kolera, malarija in tako dalje. Samo zaradi driske na leto umre triinštirideset tisoč otrok, torej skoraj 120 na dan. Nikoli prej niso bile stvari tako hude, niti med rasističnim apartheidom.
Južnoafriška republika je le še eden izmed neštetih dokazov, da nobene spremembe sistema, ki slonijo na nacionalizmu, političnem reformizmu ali paktiranju s kapitalističnim razredom, ne morejo privesti do pravične in svobodne družbe. Afriški nacionalni kongres se ohranja na oblasti zaradi trenutne odsotnosti dovolj močne revolucionarne delavske sile. Toda za koliko časa še? Tranzicija iz rasističnega v ekonomski apartheid se namreč ne more vleči nekaznovana v nedogled.
Komentarji
komentiraj >>