Redke predstave gledalca zares zadenejo in ko se ti to zgodi, greš naslednjič z veseljem v gledališče in z željo pričakuješ naslednje podobno doživetje. Predvidevam, da se je to zgodilo marsikomu ob ogledu plesne predstave »Rdečica« skupine Ultima Vez, ki je v četrtek in petek gostovala v Cankarjevemu domu ter otvorila sezono abonmajev.
Redke predstave gledalca zares zadenejo in ko se ti to zgodi, greš naslednjič z veseljem v gledališče in z željo pričakuješ naslednje podobno doživetje. Predvidevam, da se je to zgodilo marsikomu ob ogledu plesne predstave »Rdečica« skupine Ultima Vez, ki je v četrtek in petek gostovala v Cankarjevemu domu ter otvorila sezono abonmajev.
Belgijski koreograf in režiser Wim Vandekeybus [Vim Vandekejbus] je s svojo vrhunsko mednarodno plesno skupino Ultima Vez ustvaril že številne plesne filme in predstave ter tudi gostoval v Ljubljani. Blush ali po naše Rdečica je nastala leta 2002 kot rezultat prvega velikega sodelovanja Vandekeybusove skupine z Bruseljskim mestnim gledališčem. Sestavil je skupino desetih nastopajočih plesalcev in plesalk ter igralke. Povezal jih je z glasbo pevca in skladatelja Davida Eugena Edwardsa, ki je v marsikaterih izvedbah Rdečice izvedena v živo. Ljubljančani te sreče žal nismo imeli. Ples je dodatno okrepilo še besedilo in poezija. Oder so nastopajoči z domiselno in enostavno scenografijo tekom predstave sami spreminjali, v ozadju pa je Vandekeybus z lastnimi filmskimi odlomki pričaral sanjske prizore, ki so se odlično prepletali z dogajanjem na odru.
Za uvod smo bili deležni nekaj koketiranj s publiko, pri katerih naj bi zardevalo predvsem občinstvo, sej nas je nastopajoči ne preveč uspešno poskušal šokirati z intimnimi vprašanji. Gledalci katere od pretelih Vandekeybusovih predstav niso mogli biti šokirani, saj se motivi pri njem pogosto ponavljajo. Plesalcem pogosto nameni besedilo – običajno v njihovem maternem jeziku; golota je predstavljena kot nekaj povsem običajnega, ki pa vseeno poskuša šokirati; odnosi med ljudmi kot motiv so očitno neizbežni.
Tema predstave naj bi bila ljubezen in pogled nanjo je v Rdečici kar se da širok. V njej najdemo najrazličnejše oblike in izraze tega kompleksnega čustva. Od spolnosti do romantičnih igrivosti, od sramežljive plahosti do nebrzdane strasti, od ljubke naivnosti do preračunljivosti, od ujetosti do brezmejne svobode, od hrepenenja do trpljenja, od erosa do tanatosa, od ljubosumja do večnega boja.
Mojstrski plesalci in plesalke so govorili neizrekljivo. Strastni dueti so prehajali v eksplozivne skupinske koreografije. Plesalkam se je med divjim plesom dobesedno strgalo. Želja in večno hrepenenje sta jih privedla do skrajnega roba. Večno iskanje in želje so jih zapeljeli do novih nihanj in kroženj, ki jim ni bilo izhoda. Liki so se s tem soočali na različne načine. Histerija, beg, iskanje pomoči, strah, predajanje melanholiji, bes ali obup. Na dan so privrela najbolj prvinske človeške reakcije. Kljub temu koncentracija in natančnost plesalcev nikoli ni popustila.
Skozi divji živalski ples so se liki izživeli in umirili. Vrhunec je predstava Rdečica zagotovo dosegla s čudovitim in domiselnim prizorom, ko je posnetek podvodnega sveta pričaral občutek vode tudi na odru. Plesalci so skozi platno neobremenjeno prehajali iz odra v podvodni svet in obratno. Vendar se krog tukaj ni ustavil, ampak se je ples nadaljeval, dokler medosebni boji ponovno niso prerasli v blaznost.
Rdečica skupine Ultima Vez je zelo gledljiva, vizualno bogata in domiselna ter z energijo napolnjena dvourna predstava, v kateri dogajanje ne pojenja do konca.
O neskončnih težavah z medočloveškimi odnosi je razmišljala Tamara Langus.
Komentarji
komentiraj >>