Četrtek, 28. 10. 2004
jasna
V nocojšnjem RŠ koncertu boste poslušali uradni posnetek razkošnega koncerta, ki ga je pred skoraj desetimi leti spomladi v londonskem Bloomsbury Theatru posnela skupina Tindersticks. Koncert je v omejenem številu izvodov izšel na CD-ju konec leta 1995 za založbo This Way Up, njegov osnovni namen pa je bil promovirati izzid drugega Tindersticks albuma. Zato ne preseneča, da se koncertna playlista v kar treh četrtinah nanaša na njihov istoimenski album iz tega leta...
Radio Študent
RŠ koncert, četrtek, 28. 10. '04.
Tindersticks: The Bloomsbury Theatre 12. 3. '95. (This Way Up, 1995)
V nocojšnjem RŠ koncertu boste poslušali uradni posnetek razkošnega koncerta, ki ga je pred skoraj desetimi leti spomladi v londonskem Bloomsbury Theatru posnela skupina Tindersticks. Koncert je v omejenem številu izvodov izšel na CD-ju konec leta 1995 za založbo This Way Up, njegov osnovni namen pa je bil promovirati izzid drugega Tindersticks albuma. Zato ne preseneča, da se koncertna playlista v kar treh četrtinah nanaša na njihov istoimenski album iz tega leta.
Gledališče, kjer je potekal koncert, je bilo uradno odprto že leta 1968 in je nosilo ime The Collegiate Theatre, saj je v lasti University College London. Kasneje je bilo preimenovano v The Bloomsbury Theatre, da bi odražalo geografsko umeščenost in umetniški namig, ki ju vsebuje ime. Naj omenimo, da je bilo pred tremi leti gledališče končno preimenovano v UCL Bloomsbury, obdržalo pa je svoj veliki ugled prizorišča za številna dela glasbenoscenske umetnosti, med drugim tudi za pričujoči koncert.
Korenine notthingamske skupine Tindersticks segajo v začetek devetdesetih let, ko so pevec Stuart Staples, klaviaturist David Boulter in violinist Dickon Hinchcliffe iz indie-rock benda Asphalt Ribbons ustvarili ime, o katerem bodo kmalu mnogi kritiki zavzeto pisali same slavospeve. Poleg omenjenih članov svoj umetniški talent v bendu udejanjajo še kitarist Neil Fraser, basist Mark Colwill in bobnar Al Macaulay. Tindersticks so takoj ob izzidu prvenca, ki ga je Melody Maker razlgasil za album leta 1993, kritiki pa enoglasno oboževali, postali sinonim temačne estetike, elegantnega razkošja in polnokrvne emotivnosti. Nedvomno igra vlogo glavnega aduta benda vokalist in pesnik Stuart Staples, čigar izjemno globok in možat glas si je izjemno težko ne zapomniti. Tistim med vami, ki ste pred enim letom bili priče ljubljanskemu koncertu, ne bo treba veliko, da v spomin prikličete kratki, a slišni kolektivni trans ženskega dela publike ob eni sami besedi pozdrava, ki jo je Stuart na začetku koncerta izgovoril v mikrofon.
Prvi komad s Bloomsbury Theatre koncerta, »El diablo en el ojo«, je grandiozna uvertura, ki poslušalca vsrka vase, brez možnosti bega. V močno oporo je bil skupini 26-članski komorni orkester, ki je še dodatno obogatil in poudaril globino emocij, bolečine in lepote umetniškega izročila skupine Tindersticks. Tindersticks SO umetniki. Močno se razlikujejo od cenenosti množice medsebojno moteče podobnih si bendov, ki jih poslušamo z enim ušesom. Tindersticks nikoli niso bili ne amorfni ne plitvi, v njihovih kompozicijah s kompleksno strukturo, ki je še bolj poudarjena v bohotnih godalnih aranžmajih, pa najdemo življenje v svoji črni in vlažni, lahko bi rekli jin podobi. Poezija Tindersticksov je refleksija življenja, prežetega z ljubeznimi, ki jih več ni, a se nam še vedno kot vlažna megla tihotapijo v kosti … O vzponih in padcih, o zanemarjenosti, življenjskih tragedijah, ob katerih obtičimo v nemoči tihega obupa, natopljenega z vinom in samopomilovanjem ... Ampak strah pri Tindersticksih le ne uspe prevladati. Njihova bolečina ni samomorilska, ker živeti se le splača. Njihovo elegantno in dostojanstveno bolečino bi lahko primerjala s tistim, čemur Portugalci pravijo saudade, hrepenenje … Erotičnost besedil Stuarta Staplesa njegov markantni in sugestivni glas in tudi videz še dodatno poudarjata. Še tako eksplicitni izrazi nikoli ne preidejo v vulgarnost, najsvetlejši primer prefinjene tinder-erotičnosti pa najdemo v klimaktičnem komadu »Jism«, ki zveni še bolj intenzivno in prevzemajoče kot v originalu. Treba je poudariti, da se vokalist nikoli ne izpostavlja nad ostalimi glasbeniki, temveč celotni Tindersticksi skupaj z orkestrom veličastno ustvarjajo glasbeni film noir, v katerem nas meglena spirala depresije v tričetrtinskem ritmu na neverjeten način ne vleče na dno, temveč obogati in oplemeniti duha. Opitost vokala ter orkestrski klimaks v »Tiny Tears«, še posebej pa mravljince zbujajoča »Teardrops«, bosta zadostovali kot zgled čudne lepote žalosti. Morda sta najšibkejša trenutka koncerta, ki ga boste slišali, uvod v sicer prelep komad »For Those…«, ki je izšel na EP-ju »Marbles«, ter komad »City sickness« s prvega albuma. Razlog je iskati v včasih moteči Stuartovi intonacijski nenatančnosti. Ampak Tindersticksi nikoli niso bili merilo spoliranosti in perfekcije, so življenje. Dovolite si sneti svoje maske nedotakljivosti in se v naslednji uri prepustite svetu megle, opitosti in nikotina; svetu žameta, ljubezni in erotike - svetu temačne tinderstickovske lepote.
Slišali boste komade:
1. El Diablo En El Ojo
2. A Night In
3. Talk To Me
4. She's Gone
5. No More Affairs
6. City Sickness
7. Vertrauen II
8. Sleepy Song
9. Jism
10. Drunk Tank
11. Mistakes
12. Tiny Tears
13. Raindrops
14. For Those....
Pripravila: Jasna Črnjarić
Komentarji
komentiraj >>