V soboto, ki je bila predzadnji dan festivala, je bila med drugim na deskah Golega odra na sporedu predstava z nič kaj zabavnim imenom – Sedmina. Sedmina nam daje bolj mračne asociacije, vendar je bila predstava vse kot mračnjaška. Bila je vesela in zabavna! Igra poteka tako, da se sedmini se zberejo člani družine in prijatelji umrlega. Že dolgo niso imeli stikov, zato sprva pogovor težko steče. Skozi prisiljen klepet ali mučne tišine se počasi razkrijejo skrivnostne in zanimive zgodbe iz družinske preteklosti. V soboto, ki je bila predzadnji dan festivala, je bila med drugim na deskah Golega odra na sporedu predstava z nič kaj zabavnim imenom – Sedmina. Sedmina nam daje bolj mračne asociacije, vendar je bila predstava vse prej kot mračnjaška. Bila je vesela in zabavna! Igra poteka tako, da se na sedmini zberejo člani družine in prijatelji umrlega. Že dolgo niso imeli stikov, zato sprva pogovor težko steče. Skozi prisiljen klepet ali mučne tišine se počasi razkrijejo skrivnostne in zanimive zgodbe iz družinske preteklosti.
Preden smo gledalci vstopili v dvorano, so se nam igralci s sila resnimi obrazi vsakemu posebej zahvalili, ker smo prišli – tako, kot se na sedminah spodobi. Tudi oblečeni so bili bolj ali manj v črno. Ko smo se v tišini posedli po dvorani, je publika najprej morala izbrati nekaj pojmov, ki so bili kjuč in povod za začetek sobotne predstave. Preminulemu smo tako nadeli ime – bolj tipično bi ne moglo biti – Janez Novak. Ostali pojmi so bili še violinist, pa naša najljubša država Belgija (najljubša, ker imajo veliko piva in tam živijo »zanimivi« ljudje), pa šolska predmeta fizika in matematika ter naša najljubša oblika počitnic – plavanje in ležanje na plaži… Improvizatorji so vse to čez celo predstavo spretno vpletali v zgodbo.
Začelo se je tako kot na vsaki sedmini – s komentarji, ki nimajo velikega pomena, vendar skušajo zapolniti tišino mučnega ozračja. Ozračje na odru ni dolgo ostalo táko. Iz dejanskega dogajanja na sedmini so igralci začeli počasi odhajati »nazaj v preteklost«, ko je bil mrtvi Janez Novak še kako živ in poskočen. Najprej smo se z njim naučili njegov posebni ples v stilu tri poskoke naprej, tri nazaj, plosk in juhuhu skok v zrak. Vse to ob spremljavi kitare, na katero je spretno brenkal »Tim from Berlin«, ki je bil ena večjih zvezd letošnjega Golega odra. Glasba je ves čas pomagala ustvarjati napetost na sedmini in večinoma prijetno ozračje med zgodbami iz preteklosti. S pomočjo brenkanja pa so igralci velikokrat zelo ubrano zapeli. In to v slogu popevk iz osemdesetih, kar je bil tudi eden od izbranih pojmov občinstva.
Kot je za koncept igre Sedmina značilno, so igralci vlekli na plan vedno sočnejše in presenetljive zgodbice, ki so jih, vsakega posebej, povezovale z umrlim. Tako je mimogrede nekdo omenil, da je bil Janez lomilec src in Janezova žena, žalujoča vdova, ki je bila nekakšen center sedmine, je takoj zavzdihnila: »Kako, saj je vendar imel samo mene?« Pa smo izvedeli štorijo o Janezovi ljubici, s katero je imel tudi otroka, ki pa ga je vzgajal z ženo; ljubica je namreč živela v neki odmaknjeni hišici in s svojim sinom ni imela stikov. Zbrani so se začeli spraševati, katero je zares ljubil in ali mu oba otroka pomenita enako – ja, tudi s »ta pravo« ženo je imel sina. Zgodba je šla naprej v stilu žajfnice, nabita je bila s čustvi in srce parajočimi pesmimi, sledila je smrt ljubice, katere zadnje besede so bile – povejte mojemu sinu, da ga imam rada!
To pa še ni bilo vse. Igralci mednarodne zasedbe so prikazali tudi, kako sta se spoznala Janez in njegova žena – namreč v Italiji, katere ozračje so ustvarili s stereotipnim italijanskim raznašalcem pic na vespi in ljudmi, ki se za vsako figo zberejo na kupu, krilijo z rokami in vpijejo drug čez drugega. Pokukali smo v pokojnikovo otroštvo in izvedeli, da je bil brat nanj zelo ljubosumen in da ga je sestra stalno zbadala, ker ni znal dobro seštevati. Da pa bi nam Janez vendarle ostal v lepem spominu (vendarle je imel ljubico in z njo otroka, a ne. In še v vojski je ponarejal dokumente!), se je le-ta na koncu pokesal pri spovedi. In sicer na nadvse domiseln način, tako, da je igralec s presedanjem na stolu odigral oba – Janeza in župnika!
Kljub temu, da so improvizatorji prihajali z vseh vetrov, so se med seboj odlično ujeli. Ujeli tako zelo, da smo med igro ploskali in vpili in se smejali tako na glas, da so morali igralci malo počakati, da smo se umirili, in so nato lahko nadaljevali z igro. Med skorajšnjim mjuziklom so uspešno gradili svoje like in razkrivali ter razvijali zgodbe. Ideje so kar švigale po odru in dinamika prizorov je bila neverjetna. Igra se je zaključila ravno pravi čas in čisto čisto na koncu smo izvedeli še, kako je Janez pravzaprav umrl. Trapasto – padel je z lestve pri obiranju sliv! In to Janez, ki je bil celo življenje en skorajda genij, vse mu je šlo dobro od rok! Le kako je bilo to mogoče? Bilo je mogoče. Tako, da je Janez stal na lestvi in sosedi dol kazal, kako gre tisti njegov ples – tri poskoke naprej, tri nazaj, plosk in juhuhu skok v zrak – in bumf na tla!
Na Sedmini sta uživali Lea in Katja.
Komentarji
komentiraj >>