V nedeljo je bila na sporedu še zadnja, sklepna predstava festivala Goli oder. Bila je nenaslovljena in bila je v množični mednarodni zasedbi. V njej so namreč nastopili vsi igralci! V nedeljo je bila na sporedu še zadnja, sklepna predstava festivala Goli oder. Bila je nenaslovljena in bila je v množični mednarodni zasedbi. V njej so namreč nastopili vsi igralci! Namen je bi pokazati, česa vsega so se naučili na delavnicah, ki so potekale v dopoldanskem času festivala.
Najprej je občinstvo pozdravilo prvi del zasedbe in jim kot popotnico za dobro igro izbralo besedo skrivnost. Začelo se je, kajpak, s šepetanjem, skrivanjem in prikrivanjem, vse to pa je spremljala igra luči, ki jih je v času celotnega festivala prižigala Ana. Nato je eden od igralcev vsake toliko povedal kakšno svojo skrivnost, ostali pa so v okviru te pripovedi odigrali prizor. Tako smo izvedeli, da veliko skrivnosti vedo frizerji, da oporok zelo starih ljudi ni dobro vedno natančno brati in jim slediti, ker se lahko znajdete v črni luknji, iz katere si boste morali izkopati tunel z žličko, slišali smo zgodbo ene od igralk, ki je v otroštvu z bratom kradla sosedove češnje in jabolka.
Vmes, med igro, pa je bilo veliko plesnega in gibalnega improviziranja in zdelo se je, da skušajo igralci v igro vnesti vse, česar so se na delavnicah naučili, tako da je igra na trenutke delovala malo zmedeno in prenasičeno, bila je nekakšna mešanica formatov Harolda in Alberta in še mnogočesa drugega. Vsekakor pa je bilo zabavno zvedeti, zakaj nas Jezus ljubi in da je on pravzaprav en navaden fant, ki se vsake toliko spusti na zemljo, ker ga zanima, ali se puncam zdi »luštkan«.
Po pavzi, ki je sledila prvemu delu, je na oder prišla druga ekipa. Občinstvo je zanjo izbralo besedo patriotizem. Že prvi prizor je bil navdušujoče izviren – ena od igralk (Avstrijka) je začela peti pesem v nemščini, njen kolega ji je hitro pritegnil, nato sta s svojo narodno začela Nemca, pa Američana in nato še trije Slovenci – vsi skupaj in vsak zase in to zelo naglas, ponosno in zelo iz srca! Nato je Američan začel govoriti o Georgeu Washingtonu, kako da je bil kul in je zgradil državo, povezal narod in bil sploh na sploh ena velika oseba. Ko je vprašal nas, publiko, po našem »velikem« človeku, je nekje iz ozadja po dolgi tišini bil omenjen Milan Kučan, ampak nismo niti vedeli, kaj bi s tem. Pa je ponosno nadaljeval Američan, da je George Washington tako velik, da je upodobljen na kovancu in bankovcu. Kaj pa mi? Ja mi ... mi imamo pa denar v barvah, mu je zabrusil eden od naših igralcev.
Da je bila zasedba mednarodna, je predstavi dajalo še več energije za to, da so nam pokazali, kaj vse je patriotizem. Slišali smo zgodbo Slovenca o partizanih in zgodbo Avstrijke o nacistih, pa zgodbo Američana, ki mu je malo mar za spomin na padle vojake in 1. november. Sledil je plesno-pevski spopad dveh tolp v stilu Zgodbe z zahodne strani, počasi in vendarle pa so igralci ugotovili, da različnost tudi združuje in da je bolj fino, če se imamo vsi med sabo radi. In so veselo zapeli, z namišljenimi vrčki piva v rokah in v spremstvu prsate bavarke z Oktoberfesta.
Ko je zavesa padla in so vsi nastopajoči prišli na oder, jih dolgo, dolgo nismo spustili dol. Navdušeni nad predstavo in sploh celotnim festivalom Goli oder, smo močno in iz srca ploskali celih pet minut tako zelo, da so nas bolele roke. Mislim, da to pove vse!
Festivalski termin je z recenzijo sklepne predstave na Golem odru zaključila Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>