Četrtek, 4. 11. 2004
dani
Čeprav sem na temo popularnosti in razvejanosti sodobnega post-punka in elektro-punk-karkoli 'izliva', ki se ga mediji na vseh možnih koncih tega sveta kar ne morejo prenasititi, napletel že marsikatero misel, pa se nocoj tudi ne bom mogel izogniti temu klišeju. Ok. S to malo razliko, da tokrat nimam namena udrihati po vsem kar mi že na daleč 'smrdi', ampak nameravam iztisniti tudi kaj pozitivnega iz očitne evforije...(več)...
...Kar smeji se mi že ob dejstvu, da mora prav vsaka elektro-punk ekipa – pa kakorkoli kvalitetna že je -, ki prileze iz najtemnejših jarkov kakšnega New Yorka, postati mega zvezda. A roko na srce – zadnje čase je tisti trend, ki se mu je očitno že poznala 'zaciklanost', rigidnost in instant predelava že slišanega in videnega, ponovno našel pravo pot in smer v nadaljnem razvoju ter nadgradnji. Naj navedem nekaj primerov, ki me ponovno prepričajo o kreativni noti sodobne post-punk šole. Interpol npr. z zadnjo, zelo dobro ploščo Antics končno najdejo svojo identiteto, ki Joy Division očitno že pušča za seboj. Vsekakor dobra novica. Montrealska dvojica – na eni strani Les Georges Leningrad, na drugi pa The Unicorns – skozi nepredvidljive preobrate dokazujeta, da je na eni strani lahko tudi psihoterapija uspešna za razmigavanje telesnih okončin, na drugi pa skozi pop podton potrdi, da je lahko tudi melodičnost še kako odtujena od realnosti. In da samo pripoved nekoliko skrajšam, lahko na spisek uspešno opravljenega izpita uvrstim tudi zadnje dosežke Liars, newyorških temačnežev Prosaics, ponorelih Trouble Everyday, skrajno melanholičnih The Double, nenazadnje pa tudi naveza Out Hud-Trije Klicaji le redko razočara – če sploh. A omenjena imena so še vedno pretežno mlada, verjamem pa tudi, da za mnoge med njimi še nikoli niste niti slišali. A v prihodnje zagotovo boste, saj novi val bendov prinaša še kako svež in razburljiv veter. Kaj pa tisti, ki jih lahko – še posebej seveda v Ameriki, kjer sta elektro-punk in neo-post-punk v najhujšem razmahu – štejemo že med starejšo šolo? Ok. Spiska sedaj ne bom še dodatno poglobil, ostaja pa dejstvo, da še najbolj 'brcajo' prav naši nocojšnji gostje The Faint, ki jih lahko brez dlake na jeziku ob bogati dosedanji karieri, uvrstim med, ne ravni staro, zagotovo pa še kako izkušeno srenjo.
Verjamem, da marsikdo med vami skupine The Faint nima ravno za že prave zvezdnike na omenjeni sceni, a dragi moji, zgodba je precej drugačna. Ok. Res je, da prihajajo iz Nebraske, ki je bogu za hrbtom in ne ponuja kakšne omembe vredne glasbene produkcije. Res je tudi, da so še vedno začuda zvesti svoji matični, agilni podzemni založbi Saddle Creek. In nenazadnje je res tudi to, da njihovo samosvojo in začrtano ustvarjalno držo ter obnašanje, ne moremo ravno primerjati s tistim, kar ponuja klasični zvezdniški status. A pozor. Če skupina nenehno nastopa na razprodanih koncertih pred par tisoč glavo množico, plošče prodaja kot za med ter žanje toliko hvalospevov iz vseh strani – tudi od omedlelih oboževalcev –, ji vsekakor ne moremo reči karkoli drugega kot pa produkt za masovno potrošnjo. S to razliko, da imamo tokrat opraviti s kreativnim in zdravo razmišljujočim produktom, ki je kar desetletje lezel do zaslužene reputacije. Prav čudi pa me, da jih ni zavohala že kakšna od multinacionalk, a možno je tudi, da so jo kratkomalo zavrnili. Mene ne bi presentilo. Res ne.
In če sem povsem odkrit, sem od nove plošče Wet From Birth pričakoval veliko – mogoče celo malce preveč. A kaj hočem, če pa me je njihova zadnja mojstrovina Danse Macabre tako omrežla, da sem kar par mesecev plesal po njenem shizofrenem taktu. To je bila namreč - vsaj zame – popolna, sodobna elektro-punk plošča, ki ni primerna le za na plesišče, kjer očitno zažge, ampak pripomore tudi k temu, da lahko bržkone – ob prekomernem uživanju – stranske učinke poiščeš v očitno psihozi in nevrozi. Ok. Osebno sem ostal priseben in nepoškodovan, a očitna ekspresivnost, zgodbe o umorih, utesnjenosti, kapitalizmu, norosti in psihičnih težavah, so bili na trenutke že kar preveč neposredne, da jih ne bi vizualiziral. In spraševal sem se predvsem to, kako preseči in nadgraditi ta šok, ki bržkone ne bo več tako močan kot ob prvem snidenju. A nič ne de, saj je plošča Wet From Birth več kot dostojen naslednik, ki sicer v ideji, vsebinskem in liričnem konceptu, umazanosti in neubranosti, kar nekoliko zaostaja za omenjeno mojstrovino, zato pa se nagiba v še bolj izrazito multikulturnost, razgibanost ter tehnično in izvedbeno perfekcijo. Pravih hitov je namreč tokrat še preveč, komadi so malo manj nepredvidljivi, usmerjenost v temačno diskoteko je še bolj očitna, nenazadnje pa ne morem niti mi ugotovitve, da so tokrat The Faint uvedli toliko novih zamisli in žanrskih okvirov kot na vseh predhodnjih ploščah skupaj. Mogoče je to v postopnem razvoju nekoliko zgrešena poteza, saj preobrati in poskusi včasih lahko zatavajo tudi v slepo ulico, a to je nevarnost, ki jo skupina najbrže mora sprejeti v iskanju nečesa novega. Ok. Še večja vloga elektronike je bila pričakovana, zato pa me je toliko bolj presenetila izraba godal, občasno dubiranje, na trenutke pretirana diskoidnost brez obveznega radikalnega reza in celo občasna uporaba akustičnih prijemov. Plošča je sicer kratka, tako, da je nabitost vseh možnih impresij stlačena na zelo majhnem mestu, a parih komadov bi rade volje kaj hitro pozabil. A ne bom, saj morate včasih slišati tudi kakšno zgrešeno idejo. In med popolne strele v prazno lahko umestim predvsem že posladkano plesen hit Symptom Finger in baladičen kos Southern Bells In London Sing. Če bi bil jaz član The Faint, se pod omenjena zmazka ne bi podpisal, a bend se kot vse kaže odpira tudi večji poslušljivosti. Zato pa je preostanek plošče toliko boljši. Še posebej komade Desperate Guys, Birth, I Disappear in Paranoia Attack, lahko uvrstim med najboljše in najbolj dorečene kose dosedanje kariere ljubega benda. Prav v tem trenutkih namreč dokažejo, da se mi za prihodnost vsekakor ni potrebno bati.
Komentarji
komentiraj >>