Nadarjev portretni studio na rue St. Lazare in še slavnejši Boulevard des Capucines. Nadar – umetnik ali fotograf, fotograf ali komercialist? Kdo in kaj je bil Nadar, tisti edini Nadar čigar fotografije Baudelaira, Sandove in premnogih pariških intelektualcev Drugega imperija lahko občudujemo še danes?
Nadar – umetnik ali fotograf, fotograf ali komercialist? Kdo in kaj je bil Nadar, tisti edini Nadar čigar fotografije Boudelaira, Sandove in premnogih pariških intelektualcev Drugega imperija lahko občudujemo še danes?
Ustrezen odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje je skorajda nemogoč ne da bi vzeli za samoumevno Benjaminovo pozicijo, oziroma pozicijo Bernarda von Bretana, ki neusmiljeno pribije: »fotograf iz leta 1850 je stal na isti ravni s svojim instrumentom« prvič in za dolgo zadnjič še dostavi Benjamin. Kaj to sploh pomeni?
Prevedeno v razumljiv jezik, ki morda ne bo povšeči romantično-umetniški plati fotografsko navdahnjenih: fotograf iz 1850 je bil čisti tehnik, fotograf iz 1850 ni sploh še ni bil fotograf, fotograf iz 1850 je bil zgolj podaljšek svojega aparata pa naj mu rečemo dagerotip, kalotip, heliotip…, fotograf iz 1850 je bil zgolj upravljalec, kontrolor, strojevodja, operater. In da ne bo pomote – vsi profesionalni fotografi Drugega Imperija so bili pred javnostjo, pred samim seboj in nenazadnje pred zakonom, komercialisti – »commercants« in ne umetniki. Izjema so bili le amaterji zbrani okoli ljubiteljskih društev, ki so se od komercialistov ločili po tem, da se niso preživljali s fotografijo ter jim seveda ni bilo treba plačevali davka na patent. Redki fotografi, ne-amaterji, ki so se oklicali za umetnike tega niso storili zavoljo prepričanja, da je njihov posel zares umetnost, temveč so se hoteli na ta način izogniti plačevanju davka na patent. Umetniki, doktorji, notarji inp…(in njim podobni) so bili namreč upravičeni plačevanja davka. Obstajala pa je tudi vrsta fotografov, ki so sprejeli svoje pravno mesto komercialistov in raje povzeli oglaševalsko nišo »umetnika za kamero«. Tak je bil tudi Felix Tournachon - Nadar. Mimogrede, upam, da je postalo osupljivo jasno, da moderna debata o fotografiji kot umetnosti nima mesta sredi 19. stoletja. Tedaj je bilo razmerje med umetnostjo in tehniko bolj pravne narave. Skrivalo se je znotraj vprašanje o avtorskih pravicah in zasebne (privatne, tudi intelektualne) lastnine. Toda to je že druga zgodba.
Felix Tournachon, sin Lyonskega založnika prvič prime za kamero dokaj pozno v svojem življenju in to ne zaradi notranjega čuta ali poslanstva temveč zaradi čisto praktičnih finančnih razlogov. Do leta 1854 se je Felix ukvarjal predvsem z risanjem karikatur za razne časopise, kot so La Revue comique à l'usage des gens sérieux, Le Charivari, Journal pour Rire in L'Eclair.
Leta 1851 pa se je navdušil nad komično-pretiranimi portreti znanih osebnosti – portrait-charge. Izdal je zbirko portretov »La lanterne magique des auteurs et journalistes« katera je doživela dober sprejem in mu je služila kot pripravljalna študija za njegov veliki projekt - panteon pariških zvezd. Nadar najame studio na 113 St.-Lazare, služi mu kot delavnica za risanje in karikiranje. V istem času pa je cela družina Tournachon zaskrbljena zaradi neuspeha Felixovega mlajšega brata Adriena, ki pri tridesetih kljub artistični nadarjenosti še ni našel ustrezne zaposlitve. Felix se samovoljno odloči, da bo njegov mlajši brat postal fotograf. Adrien se jeseni 1853 vpiše na tečaj pri znanem fotografu Gustavu Le Grayu.
Nadar leta 1854 uspe izdati svoje veliko delo, ogromno litografijo »Panthéon« (ogromne tako po količini karikatur kakor po velikosti 115cm x 84cm) toda na njegovo žalost prodaja ne gre tako kot je predvideval in oprijeti se mora nečesa bolj donosnega. Nadar postane mojster fotografskega portreta. Pridruži se bratu Adrienu, ki je medtem odprl studio na 11 boulevard des Capucines, hkrati pa si sam zagotovi temnico na 113 rue ST.-Lazare in začne uporabljati svoj vrt in stanovanje kot improviziran studio. Nadar se je sprva zadeve lotil zelo skromno, po dokončnem finančnem propadu svojega Panthéona in po tem ko se je naveličal bratovega studia, se 16 januarja 1855 vrne na St.-Lazare. Odločitvi o odprtju komercialnega portretnega studia botruje vse šibkejši finančni položaj in to da z Ernestine pričakuje otroka. Do uspeha mu stoji na poti samo še njegov brat Adrien, ki uporablja psevdonim Nadar- jeune (Nadar mlajši) in ki ima konkurenčni studio. Felix toži svojega brata in leta 1857 dobi ekskluzivno pravico do uporabe psevdonima Nadar.
Ostala pomembna dejstva:
Nadar je zaslovel širom Evrope v pičlih treh letih po tem ko je prvič prijel kamero v roke,
Nadar si je le redko umazal roke z razvijanjem svojih posnetkov,
Nadar je pogosto prepustil fotografiranje svojim pomočnikom, pa čeprav je bilo njegovo ime in njegov podpis tisto, kar je privabljalo stranke,
Nadar je bolj zaupal priročniku Francisa Weya »Théorie du portrait« kot svojemu reklamnemu »občutku za poglobitev v psihologijo portretiranca«,
Nadar je dosegel prepoznavnost zaradi tožbe proti bratu,
Nadar je uspešno tržil »La vie de bohčme«,
Nadar še danes slovi kot eden izmed prvih umetnikov med fotografi.
Nadar se je pri portretiranju trdno držal priročnika. To je jasno iz njegovih portretov katere druži
nekaj klasičnih lastnosti kot so: portret do pasu, dramatična »chiaroscuro« osvetlitev in koncentracija osvetlitve na obraz. Predvsem pa je zanj značilna neizrazitost telesa, katero je dosegel s koncentracijo osvetlitve na obraz in z uporabo preprostega črnega plašča v katerem najdemo kar nekaj portretirancev. Svoje stranke je najbrž v njihovo veliko veselje ovijal tudi s preprostim črnim ogrinjalom (Christoll Terrien, Jean Journet) S tem je ostro kršil vse tedanje norme oblačenja hkrati pa tudi vse kostumografsko-portretne norme. Načrtno kršenje norm pa je bilo blizu njegovim strankam: igralcem, pisateljem, žurnalistom skratka vsem umetnikom in bohemom ki so zavračali ustaljene norme. Nadar ne samo, da je ubral primerno tržno strategijo, veliko svojih strank je osebno poznal iz mladostnih, uporniških let. In presenetljivo, strategija, ki jo je ubral še danes daje njegovim portretom v naših očeh nekaj magičnega in predvsem nekaj neponovljivega. Nedvomno to njegovi portreti tudi so: neponovljivi, saj so kot vsi dobri portreti odraz ne samo portretirancev temveč njihovega časa, položaja in neulovljivega trenutka v industrijski norosti mladega Pariza. TBC (To Be Con..)
V drugem delu sledi še nadaljevanju sledi še padec in propad studia na boulevard des Capucines….
Komentarji
komentiraj >>