Nocojšnjo tolpo bomo začeli brez večjih uvodnih besedičenj. Če se večini mladim in nadebudnim bendom po uspešnem prvencu zalomi pri izdelku, ki mu sledi, potem je newyorška četverica Interpol prav gotovo izjema.
Nocoj bomo skušali ugotoviti, zakaj je temu tako. Njihov prvenec Turn on the bright side je na noge pognal marsikaterega krmežljavega zaspanca, predvsem pa je ves medijski pomp okrog albuma, ki je skupino dobesedno izpljunil med zvezde, poskrbel za širjenje dobrega glasu. Tako so se Interpol znašli med someščanskimi bendi, kot so The Rapture, The Strokes, Yeah Yeah Yeah's in The Walkman. A New York je mesto, ki nikoli ne spi. In v slogu mesta, iz katerega prihajajo, so vse od leta 2002 do letošnje pomladi prepotovali celo zemeljsko oblo. A ravno 18-mesečna turneja je tisti ključni motiv, ki je zaznamoval Antics, njihov drugi album. Morda se vam bo ob prvem poslušanju zdel nič kaj drugačen od prvega, a razlike so in ob pozornejšem seznanjanju tudi več kot očitne.
Že gostota komadov, ki se energično prelivajo eden v drugega, kaže, da pri Antics ni prostora za tihe meditativne pasuse, ki so v Turn on the bright lights ustvarjali nekontrolirano razmetavajoče vzdušje celotnega izdelka. Njihov prvenec je na nek način najprej skrbel za razpoloženja, struktura in melodičnost komadov pa sta bila na drugem mestu. Na prvo žogo utegne biti ravno ta pretkana strukturiranost albuma razlog, da so se Interpol znašli na samem vrhu svetovnih glasbenih lestvic.
Kot že rečeno je za veliko mero prepoznavnosti poskrbela tudi svetovna turneja, na kateri so fantje začeli pripravljati nov material za prihajajoči album. In če si vsak teden v drugi državi in imaš štiri do pet nastopov tedensko, se to najbolj pozna na vezeh, ki se prepletajo med člani benda. In dejstvo, da z njihovim drugim albumom vse teče, kaže, da so vezi pridobile na moči, širini in elastičnosti. Hkrati se njihov odnos do inštrumentov in igrivo aranžiranje zdi kot lahkotno pohajkovanje gor in dol po ogromnem praznem plesišču.
Z Antics so Interpol osvojili breztežnosten prostor, v katerega smo najprej dvignjeni z orglami, ki nas v prvem komadu »Next Exit« opominjajo, da smo se znašli nekje povsem drugje. Komad, ki zveni kot napoved nečesa drugačnega, besedilo »We ain't going to the town/ we are going to the city/gonna track this shit around…« samo še podkrepi. Takoj za tem se znajdemo v vrvežu zvokov, kjer ima vsak inštrument svoje mesto. Že v komadu »Evil« nas bas popelje v bolj plesoče vode, ki se v nadaljevanju samo še stopnjujejo. Bas in bobni se še vedno dopolnjujeta v vzdrževanju ritma in napetosti. Tudi tokrat nas pripeljeta do roba in s počasnim popuščanjem spet spustita na tla. A razlika je, da se oba inštrumenta prebijeta do prve bojne črte, recimo v komadih »Take you on a cruise, Narc in Slow hands«. Njuna vloga je neprimerljivo dodelana in še kako dobro umeščena.
Kitari tudi na tem albumu ohranjata tisti element melodramatičnosti, ki se razbohoti skozi njuno lovljenje, vse dokler vloge ne prevzame vokal. Banksov vokal, ki je tokrat presenetljivo čist, melodičen in kot posledica količine nastopov šolsko izpet, ne pušča več prostora daljšim instrumentalnim pasusom, ki jih morda pri novem izdelku najbolj pogrešamo. Njegova besedila so še vedno prepojena z nesrečnimi in večinoma neizpolnjenimi ljubezenskimi izlivi, ki jih spodbuja romantičnost. V komadu »NARC« se recimo sprašuje: »Oh love, can you love me babe/ Love, is this loving babe/ Is time turning around…« in na koncu ugotovi: »You should be in my space/ You should be in my life.«
V stilu potapljaške »Stelle« iz prejšnjega albuma se spet navtično spuščamo v globine morja (v Take you on a cruise in Public pervert ). A kdaj njegove zgodbe, ki jih v Turn on the bright lights zaradi izbruha misli ni mogel strpati v posamezne komade, s ponavljajočimi refreni izgubijo čar. Zgodbe se gradijo, podirajo in ponavljajo. Tako kot struktura komadov, ki se ponekod zaključijo, še preden se začnejo, drugje pa se z neštetimi aranžerskimi kombinacijami združujejo in s tem ohranjajo razpoznavno celovitost albuma.
Njihov prvenec je bil torej le namig poti, ki so si jo začrtali Interpol. Antics je, vsaj tako upamo, njen začetek. Album je še vedno muhast in oddaljen s pravo mero ravnodušnosti, a nad vsem tem bedijo brez odvečnega kiča in skoraj pikolovske instrumentalne podlage. Za vse tiste, ki se ne prepuščate zgolj razpoloženjskosti, bo njihov novi album prava poslastica. Uživajte!
Iz nove plate Antics, četverice Interpol, bomo slišali vse komade: Next exit, Evil, NARC, Take you on a cruise, Slow hands, Not even jail, Public pervert, C'mere, Length of love in A Time to be so small. barbara
Komentarji
komentiraj >>