Četrtek, 11. 11. 2004
jasna
Iz ameriškega Portlanda prihajajoča trojica, ki se skriva pod zvočnim imenom Menomena, je osvežujoča glasbena novost, ki je nikakor ni spregledati. Brent Knopf, Danny Seim in Justin Harris so namreč fantje, ki se stvari lotevajo na drugačen način. Kot prvi dokaz lahko izpostavimo njihov način realizacije glasbenih idej... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
četrtek, 11. november 2004
Menomena - I Am The Fun Blame Monster! (Film Guerrero, 2004)
Iz ameriškega Portlanda prihajajoča trojica, ki se skriva pod zvočnim imenom Menomena, je osvežujoča glasbena novost, ki je nikakor ni spregledati. Brent Knopf, Danny Seim in Justin Harris so namreč fantje, ki se stvari lotevajo na drugačen način. Kot prvi dokaz lahko izpostavimo njihov način realizacije glasbenih idej. Računalniški program, imenovan Deeler, ki ga je napisal Knopf, pevec in multiinstrumentalist, skupina uporablja kot preizkusni poligon za kratke improvizacije, ki jih potem oblikuje kot učno osnovo za igranje pesmi v živo. Drugo, s čimer nas skupina na albumu prvencu prepriča o svoji originalnosti, je nezmožnost vsem tako priljubljenega predalčkanja njihovega glasbenega izročila. Bržkone bi jih uvrstili kar v indie-rock domeno, ampak stvari na srečo niso tako enostavne, čeprav bi ponekod lahko zasledili kančke za indie tipične vokalne osladnosti.
Menomena presenetijo že z nagroovanim uvodnim komadom, saj ta prav kmalu namigne, da je bila domneva o albumu I Am The Fun Blame Monster! kot plesnem zavajajoča. Predvsem so njihova razlikovalna znamenja klavirske melodije in zanke, Knopf pa je tisti, ki jih ambientalno tke med celotnim albumom. Bobnar Seim in basist ter kitarist Harris sta ključnega pomena pri ustvarjanju nekoliko temnejše atmosfere, katere tenzija se učinkovito prepleta s filtriranim zasanjanim vokalom in klavirjem. Ponekod se nam lahko zazdi, da so mogoče bežne primerjave s skupinami, kot so Blur, Placebo in Wrens, ampak pri tej predpostavki se je treba pri priči ustaviti, saj bi bilo skupino Menomena neumestno enačiti z bendi, ki so pod kompleksnostjo njenega glasbenega značaja.
Značilnosti, glede katerih Menomeni ni možno oporekati, sta njihova nadarjenost za kontrastiranje tako v melodijskem kot tudi ritmičnem smislu in njihov občutek za nenehno izogibanje predvidljivosti, ki pa, zahvaljujoč neki nenavadni logiki, v dobro poslušalca zmeraj obdrži pristopnost in poslušljivost. Razlog je nemara iskati v zmerni pop naravnanosti benda, kar pa ne pomeni, da so Menomena pop band, saj je njihovo zvočno snovanje izrecno večplastno. Čeprav bend sestavljajo le trije člani, je njihova zvočna kulisa vedno bogata, saj poleg že omenjenih glasbil med poslušanjem zasledimo tudi baritonski saksofon, zvončke, handclapping, orgle in celo maracas, ki zvok Menomene avtomatično potegnejo izven meja pogojno rečeno klasičnega indierockovskega zvoka.
Fragmenti, izrezani iz istega komada, bi poslušalcu, ki se z glasbo Menomene srečuje prvič, lahko dali misliti, da gre za nekaj različnih komadov iz popolnoma različnih žanrov, saj poleg pop glitcha, zasanjanega ali pa tršega indie-rocka in ambientalnega zvoka na eni strani na drugi zasledimo tudi post-rock, dance-punk in celo jazzovske namige, kar pa ima pri Menomeni definitivno pozitiven predznak. Že na prvencu jim je uspelo zrelo izpeljati tekoče prepletanje žanrov, ne da bi pri tem poskusu pustili vtis pretencioznosti. Zanimiv je tudi njihov nepredvidljivi, a prefinjeni smisel za dinamiko, kar lahko ugotovimo tako pri poslušanju vsakega posameznega komada kot tudi celotnega albuma, saj je sosledje previdno izpeljano.
Menomena nagradijo hvaležnega poslušalca z odkrivanjem vedno novih bogastev, do katerih pa ta pride samo ob večkratnem poslušanju, saj ne obstaja drugi način za dojemanje pravega obraza Menomene. I Am The Fun Blame Monster! je kratkomalo predstavnik inteligentnega in nekonvencionalnega zvoka, prijetno presenečenje, ki ga ni zanemariti med vedno bolj afektiranimi, a enoličnimi glasbenimi tvorbami prihajajočih imen žal naraščajočega amorfnega dela indie scene. Preden vas prepustimo poslušanju celotnega albuma, naj omenimo še zanimivost: njegov naslov I Am The Fun Blame Monster! je pravzaprav anagram za The First Menomena Album. Na prvem Menomena albumu pa se komadi vrstijo takole:
Cough Coughing, Late Great Libido, E. Is Stable, Twenty Cell Revolt, Strongest Man in the World, Oahu, Trigga Hiccups, Rose in Monkey's Back
Spremno besedilo današnje Tolpe bumov sem spisala Jasna Črnjarić.
Komentarji
komentiraj >>