Torek, 23. 11. 2004
dani
Ko se je pred časom prečastiti in poučeni Drew Daniel – ½ dvojca Matmos – odločil, da v prihodnost usmerjeni eksperiment svoje matične zasedbe spremeni v plesno in diskotečno orgijo, kar nekaj časa nisem mogel verjeti svojim ušesom. Pomislekov je bilo kar nekaj, ugibanj pa še precej več. Sploh zato, ker Matmos malikujem že od kar pomnim, nenazadnje pa Drew Daniel do danes še nikoli ni naredil niti ene same ustvarjalne napake. In to lahko brez dlake na jeziku rečem tudi za njegov solistični projekt The Soft Pink Truth, ki je najbrž najbolj neobičajna, provokativna, originalna in skrajno svojeglava parodija sodobne, plesne in diskotečne glasbene ponudbe ... (več) ...
... Če si namreč v spomin prikličemo prvenec Do You Party, nam je namera zagotovo takoj jasna. 'Napumpane' house dive so dokončno kastrirane, boj za gayevske pravice in enakopravnost je na višku, ideje konkretnega do onemoglosti okužijo povsem paranoično in neizrazito diskoteko, ki se končno otrese predvidljivosti, klišeji plesne kulture naposled le doživijo svoj radikalen rez, 'planderofonična', oz. pop-bootleg ideologija se dokončno otrese svojega negativnega predznaka in omejitve avtorskega prava pusti daleč za seboj, nenazadnje pa intelektualizem in akademskost prvič zares doživita svoj hedonistični preboj ter dokočno zažurata na velikem odru. Ha. Ni kaj, a če k temu pridodam še to, da teorija kvazi-objektov, ki sta jo Matmos privedla do skrajnih meja, tokrat doživi katarzo v podobi radikalne in neugnane cut'n'paste, oz. sempladelične risanke, ki se napaja prav na 'rušenju' in kritiziranju same sebe, je mera bržkone že polna. Celo tako polna, da je bil celo eden mojih prijateljev, ki se ne sramuje svoje istospolne usmerjenosti, preprosto šokiran, kako neposredno Drew Daniel razpreda o svoji spolnosti. Ok. Drew Daniel je pač vedel, da bo nekoč pač moral 'obračunati' tudi s svojim 'klubskim' alter-egom, saj je pred leti redno vrtel po raznoraznih gayevskih barih v San Franciscu ter si kot mladenič denar služil celo kot go-go plesalec. In tako je tudi prav, saj sem vedel, da ne bo nikoli zares podlegel klasični strukturi in predvidljivosti plesne kulture, ki se je že pred časom v svoji zadrogiranosti ujela prav v tisto past, ki se ji je izmikala na samih začetkih. In prav to je priložnost, da se o njenem namenu razmisli še enkrat, Drew Daniel pa ji je pokazal prav tisto pot, na katero sama najbrž ne bi nikoli zares pomislila.
A letos je šel Drew Daniel še korak naprej. Svojo črnohumorno, ironično in parodično obsedenost s temačno, neobremenjeno in paranoidno diskoteko je namreč raztegnil do tistih meja, ki so se vsaj meni zazdele nedosegljive in nepričakovane. Z novo ploščo dolgega naslova Do You Want New Wave Or Do You Want The Soft Pink Truth? se namreč ne poklanja le pričakovanim vplivom, temveč zajadra še nekoli globlje v svojo 'koreninsko' preteklost. Ha. Ta šok bo zelo težko preživeti, a pozor – z novim albumom se Drew poklanja svojim hardcore in pankovskim koreninam, saj je še kot najstnik v rodnem Louisvillu – preden se je dokončno preselil v San Francisco – igral po mnogih bolj ali manj neznanih, 'trdo-zarifanih' bendih. Vsekakor nadvse pogumna in provokativna poteza, ki je pomembna in šokantna iz večih razlogov. Ob poslušanju njegovih predelav oz. verzij legendarnih angleških punk in ameriških hardcore bendov, ga bodo hoteli zagreti in vase prepričani pankerji in hardcorovci kratkomalo križati, saj brez predsodkov skruni in napada tisto, kar je bržkone za njih popolnoma sveto. Poleg tega je nova plošča še bolj gayevsko osveščena kot prvenec, saj se še bolj izrazito bori za enakopravnost in pravice. Kar je v neskončni debati na omenjeno temo med vladajočo elito in poslušnim prebivalstvom po vsem svetu – sploh pa v Ameriki – zadnje čase še kako aktualna tema. Čudi pa me predvsem to, da ga Busheva administracija in krščanarski fanatiki niso že dokončno stigmatizirali in začeli s pregonom, saj npr. v komadu Confession – drugače priredbi dolgo časa spregledanih Nervous Gender - brez sramu in skrajno neposredno Kristusa enači s homoseksualcem. Ha. Nenazadnje pa lahko k celoti dodam še to, da je plošča Do You Want New Wave Or Do You Want The Soft Pink Truth? pravzaprav tisti most, ki ne poveže le pankovsko-hardcorovske tradicije s ceneno diskoidnostjo ter plesnostjo, ampak prikaže dualnost tudi znotraj same osebnosti prečastitega Drewa Daniela. Oz. če povem drugače - poveže njegovo heteroseksualno preteklost s homoseksalno sedanjostjo, saj je bil – zanimivo – preden se je preselil v San Francisco, naklonjen predvsem nasprotnemu spolu. In prav iz tega seksualnega dvoboja lahko potegnem še eno poučno ter nenehno nepredvidljivo tendenco njegovega ustvarjalnega procesa, ki nikoli ne ponuja lahkih odgovorov. Daleč od tega. Gre namreč za to, da pri vseh njegovih projektih nikoli nisi zares prepričan, ali gre za popolno parodijo, oz. vsaj ironični komentar dogajanja ali pa se Drew celote loteva z resnim obrazom. A kot ga poznam, se resnica skriva nekje vmes v sivini, saj stvari nikoli niso bile in nikoli ne bodo zgolj črno-bele. A vsaj del odgovora nam ponuja prav zaključna miniatura albuma – predelava broadwayskega kosa Lookin' Back - ki jo pospremi z naslednjimi verzi – 'It's nice looking back at the past/ Full of memories that last/ Souvenirs of life that was fast and fun/ Now it's done.' Ha. Pa smo končno zadeli poanto, mar ne?
Že sam naslov plošče namreč govori močno v prid izpostavljene teze. Sam naslov se namreč v svoji predelani verziji neposredno naslanja na balado legendarnih Minutemen, ki so jo naslovili prav Do You Want New Wave (Or Do You Want The Truth?). Dotični komad se je namreč v originalu naslanjal na neposredno kritiko sistema in vladajoče elite, a to nam še vedno ne ponuja popolnega odgovora na to, zakaj si je Drew Daniel izbral prav omenjeno frazo za naslov svoje nove plošče. Mogoče zaradi tega, ker je poučna in navdahnjena poved, v ozadju pa se najbrž skriva tudi kaj drugega, kar pa ostaja skrito tudi mojim razmišljujočim možganom. A nič ne de, saj je sam naslov precej bolj primeren za samo vsebino ter očiten politično-socialni komentar, kot pa delovni naslov, ki si ga je omislil med samim snovanjem albuma. Primarno ga je namreč hotel poimenovati kar A Comparative Analysis Of Ideological Positions In English Punk Rock And American Hardcore Songwriting, a si je na srečo na koncu premislil. Z jezika bi šel precej teže, mar ne? Ha. A vrnimo se raje k sami vsebini, da ne bom slučajno spet presegel zdrave mere dovoljenega govorjenja. Album namreč svojo največjo moč črpa prav iz navidezno nezdružjivih nasprotij in vseh sublimnih sporočil, ki vedno znova igrajo na prvo žogo. Drew Daniel namreč slovito frazo 'disco sucks', ki so jo pankerji na veliko razglašali, obrne na glavo ter potegne rdečo nit med anarhističnim in upornim verbalnim deliktom pankovsko-hardcorovske tradicije ter cenenostjo, hedonizmom in nabritostjo diskoidnega elektra, ki je dandanes spet postal eden od žanrskih trendov, ki razsaja po tej zemljski obli. Retro je pač vedno v modi in tega se Drew Daniel še kako dobro zaveda. In to na veliko tudi izkoristi, saj marsikdo med vami njegovih obdelav klasik legendarnih Crass, Minor Threat, Rudimentary Peni, The Angry Samoans in še vrste drugih, zagotovo ne bo prepoznal – razen, če znate besedila na pamet seveda. Kaj bi originalne zasedbe pristavile na njegovo svetoskrunstvo, sicer ne vem – pa čeprav lahko ugibam -, a dejstvo ostaja, da je uspel Drew Daniel iz socialno-politično upornih in naposrednih originalov narediti prekleto spevne, poslušljive, skrajno črnohumorne, vse nesnage očiščene in strašansko dopadljive priredbe, katerih bistvo in sporočilnost sta mnogokrat zavedena v večpomenskost.
Lep primer navedenega je npr. prav priredba komada Homo-Sexual, ki so ga spisali kultni The Angry Samoans. Homofobična naravnanost dotičnega originalnega kosa je več kot očitna, saj so bili The Angry Samoans eni tistih pankerjev, ki so se vedno znova po najboljših močeh trudili, da bi s svojo politično nekorektnostjo užalili čim več ljudi, a začuda je Drew Daniel uspel iz komada ustvariti prav nasproten učinek – homofobičnost je namreč nadomestil z neverjetno dozo erotike in hedonizma, ki pronicata skozi vsako poro plesne poskočnice. Kot protiutež homofobičnosti omenjenega komada pa je hkrati pristavil tudi priredbo kosa Confession, ki so ga v originalu spisali Nervous Gender. Dotična priredba namreč preprosto šokira s svojimi verzi in takoj izvede protinapad. Kaj pa hočem, če pa so verzi tako provokativni, da bolj niti ne bi mogli biti. Naj za primer povzamem uvod, ki se glasi – 'Jesus was a cock-sucking jew from Galilee/ Jesus was just like me/ A homosexual nymphomaniac/ Walking the streets of Galilee.' In še in še bi lahko našteval, saj plošča zares skriva veliko šokantnih prispodob, a bom kakšno skrivnost pustil tudi vaši raziskovalni žilici.
S sijajne plošče Do You Want New Wave Or Do You Want The Soft Pink Truth? bomo slišali vse komade. Le-ti se zvrtijo v tem vrstnem redu. Najprej bomo slišali kos Kitchen, ki v originalu pripada čudaku L. Voagu (članu dolgo časa spregledanih post-punkerjev The Homosexuals), na vokalu pa se bo znašel Drew Daniel. Sledila bo uporna priredba anarhistov Crass – komad Do They Owe Us A Living? -, kjer bo svoje vokalne spretnosti preizkusila Vickie Bennett alias People Like Us. Nadaljevali bomo s priredbo temačnežev Die Kreuzen, ki so se podpisali pod kos In School, sledil pa bo še en vrhunec plošče – verzija dveh kosov Media Person in Vampire State Building -, ki ga bo vokalno pospremila modna ikona Jeremy Scott, pod originalno verzijo teh dveh komadov pa so se podpisali nevrotiki Rudimentary Peni. Vsestranska Blevin Blectum se bo s svojim glasom predstavila v komadu I Owe It To The Girls, ki pripada malce manj znani zasedbi Teddy & The Frat Girls, nadaljujemo pa s kosom Out Of Step straight-edge legend Minor Threat, kjer boste na vokalu srečali Dani Siciliano. Potem pride na vrsto priredba zasedbe The Swell Maps – komad Real Shocks -, ki ga bo vokalno spet pospremil Drew Daniel, absolutni vrhunec plošče pa je obdelava zasedbe Nervous Gender in njihovega komada Confession, kjer boste na vokalu zasledili M. C. Schmidta – drugače življenjskega sopotnika Drewa Daniela in člana dueta Matmos. Za konec pa bomo slišali še dva vokalna udara samega Drewa Daniela, saj se bo spravil nad zasedbo The Angry Samoans v komadu Homo-Sexual in broadwayski napev Lookin' Back. Na užitek!
Komentarji
komentiraj >>