Julij Cezar - najslavnejša zgodba o človeku, ki umre zaradi izdajstva prijatelja. Pri tem izreče najslavnejše besede - Et tu Brute! Julij Cezar, ki pooseblja rek dobiti nož v hrbet. Stokrat prebrana in tisočkrat slišana zgodba. Zakaj bi šli ponovno v gledališče in ponovno gledali igro, za katero itak vemo, kako se konča? Res, velik problem je, kako narediti predstavo, ki bo zgodbo vnovič povedala na zanimiv, nov in svež način. Brez lažne skromnosti – predstavi na odru Mestnega gledališča Ljubljanskega je to uspelo.
Režiser Dušan Jovanovič je postavil sceno, ki bleščeče srebrna, malo deluje hladno, a je zelo razgibana, kar preprečuje statičnost igralcev. Dvignjena je, z nekaj stopnicami ob strani, s podaljšanim odrom in stebroma, ki nakazujeta vrata. Nanjo je režiser postavil igralce, ki imajo dvojne, celo trojne vloge. Vloga Julija Cezarja je zminimalizirana in precej reducirana, z vso slavo in hrupom se pojavi na začetku, nato pa prav tako z vsem hrupom neslavno umre; Milan Štefe je odlično do skrajnosti pripeljal lik, ki je mlahava lutka v rokah svojih t. i. zaveznikov in prijateljev, slep in naiven, pravzaprav nemočen, ker je njegova usoda določena vnaprej. Določena zaradi zavisti in pohlepa, ki divja v glavi in srcu Kasija (Gaber K. Trseglav), ki je za slavo in moč pripravljen iti prek trupel. Dobesedno. V spletko potegne tudi najzvestejšega in Cezarju najbližjega prijatelja Bruta.
Brut Uroša Smoleja je dobro odigran z malo naivnosti in slepega zaupanja Kasiju, vendar z močnim prepričanjem v pravilnost svojega izdajateljskega ravnanja. Zdi pa se, da na račun krajšanja teksta malo umanjka tisti začetni del, ko se v Shakespearjevem Brutu porajajo dvomi, manjka vzgib, ki ga pripelje do tega, da izda Cezarja, a očiten režiserjev poudarek na drugem delu igre opraviči tudi ta manko.
Ob boku Kasiju in Brutu stoji tudi Kaska (Aljoša Ternovšek), ki je odločen in vdan zarotnikom že od začetka. In vse do konca, ko se v silnem boju spopadajo z edinim, ki se izkaže za Cezarju resnično zvestega – Markom Antonijem, katerega vlogo je prevzel Boris Ostan. Zagotovo vrhunec že sicer odlično odigrane vloge je govor, ki ga ima ob mrtvem vladarju, ko nagovarja ljudstvo, prepričjivo, z vero v svoje besede in iskrenim prijateljstvom do Cezarja, ki ga poveliča do zvezd in s čistostjo v srcu prikaže vladarja kot pravičnega in ljudstvu vdanega – celo po smrti. Edina ženska igralja v drami je Karin Komljanec, ki upodobi Porcijo in Kalpurnijo, ženi Cezarja in Bruta. Njena vloga ne izstopa, kar zagotovo tudi ni namen igre, ženski se v tej tragediji pač ne verjame. Ne verjame ji Cezar, ki ga vsa blazna ga svari pred smrtjo in ne verjame ji Brut, ki ga kot žena neskončno ljubi a je ta ljubezen zanjo na koncu pogubna.
Igra je polna režiserskih domislic, ki jih igralci samosvoje in na izviren način zajamejo v igro. Posegi v prevod Milana Jesiha so sicer minimalni, kar je igralcem včasih malo otežuje izreko poetičnih verzov, a toliko opaznejši pri bistvenejših stavreh, ki zadevajo igro samo. Izvrstna ideja so bobni, nameščeni pod odrom, ki spremljajo igro skoraj ves čas. Včasih jih zamenja glasbena podlaga iz ozadja, ki pripomore k temu, da igra ne zapade v dolgočasje in dialogi in monologi igralcev ne izzvenijo v mučno prazno tišino. To, da je igralcev le šest in ima vsak od njih po tri vloge, toka igre ne zmoti in je tudi ne dela nerazumljive; dovolj dobro so izpeljani preskoki vlog – z različnimi oblačili, spremenjenjenim glasom, gestami in drugimi podrobnostmi. Vrh predstave, Cezarjev umor, je prikazan na izviren način, kot trganje obleke (kože) s telesa, podkrepljen z močno simboliko barv – rdeče in bele. Zgodi se kmalu, v prvi tretjini igre, kar že takoj nakaže na željo poudariti zgodbo po umoru. Nasploh bela barva nadvladuje celotno predstavo; v belo so oblečeni igralci, ki imajo belo pobarvane obraze. Morda zaradi tega predstava včasih deluje hladno, saj mimika igralcev ni izrazita, ogenj strasti, ki razvnema tako ljubezen kot sovraštvo pa kot da je okamenel za to hladno belino, ki ubija vso mavrično paleto čustev Shakespearjevih likov.
Zgodbo, ki je morda zanimivejša, sploh za ta povolilni čas, in ki temelji na razpletu dogodkov, na posledicah, ki jih morajo nositi izdajatelji in Cezarjevi morilci. Kaj se zgodi z njimi? Svoja dejanja obžalujejo ali se hrabro borijo v neomajanem prepričanju v svoj prav? Se pohlep in želja po vladanju res splačata? Morda ... morda pa ne, predstava Julij Cezar da dobro iztočnico za razmislek o tem.
Komentarji
komentiraj >>