Znameniti Alan Greenspan, predsednik ameriške centralne banke in prvi človek, ki je zadolžen za dobro kondicijo valute dolar, je konec prejšnjega tedna ameriškim finančnikom ter gospodarstvenikom sporočil novico, ki jo že vsi poznajo, a je nihče še vedno noče slišati. Povpraševanje po ameriškem dolarju se v svetu drastično zmanjšuje, kar pomeni nadaljnje nižanje vrednosti dolarja in povečevanje ameriškega tekočega primankljaja. Greenspan dodaja, da je primankljaj zaenkat obvladljiv, ne bo pa več dolgo, če bodo mednarodni investitorji iz strahu pred izgubami vse manj poslovali v dolarjih, kar se v bistvu že dogaja.
Znameniti Alan Greenspan, predsednik ameriške centralne banke in prvi človek, ki je zadolžen za dobro kondicijo valute dolar, je konec prejšnjega tedna ameriškim finančnikom ter gospodarstvenikom sporočil novico, ki jo že vsi poznajo, a je nihče še vedno noče slišati. Povpraševanje po ameriškem dolarju se v svetu drastično zmanjšuje, kar pomeni nadaljnje nižanje vrednosti dolarja in povečevanje ameriškega tekočega primankljaja. Greenspan dodaja, da je primankljaj zaenkat obvladljiv, ne bo pa več dolgo, če bodo mednarodni investitorji iz strahu pred izgubami vse manj poslovali v dolarjih, kar se v bistvu že dogaja.
Greenspan svojega trenutka za izreko opozorila nikakor ni izbral naključno. Ta vikend so se namreč na zasedanju dvajsetih največjih zahodnih industrijskih držav v Berlinu zbrali predstavniki tako imenovanega Pariškega kluba. Nemški kancler Gerhard Schroeder se je zavzel za pogovore o šibkem dolarju, ki zavira rast svetovnega gospodarstva. Pridružili so se mu tudi številni finančni ministri držav članic Pariškega kluba, ki zahtevajo globalni dogovor o valutah. Toda pobudo je še pred srečanjem arogantno zavrnil njihov ameriški kolega John Snow, rekoč, da Pariški klub ni primerno mesto za tovrstne pogovore.
Isti dan, ko je Greenspan javno opozoril, da bo slabo zdravstveno stanje dolarja negativno vplivalo tudi na tekoči primankljaj, je dolar še dodatno izgubil vrednost v primerjavi z evrom in japonskim jenom. Na njegovo opozorilo so jezno reagirali številni ameriški bančniki, ki Greenspanu očitajo nepremišljene besede in prehitra sklepanja. V finančnih krogih namreč velja, da je manjša vrednost dolarja ugodna za ZDA, saj se skupaj z njo zmanjšuje tudi obseg ameriškega zunanjega dolga, kar je v bistvu res. Pa vendarle gre bančnikom in poslovnežev očitati določeno kratkovidnost, saj šibak dolar za ZDA predstavlja dvorezni meč. Da bi slednje bolje razumeli, moramo za začetek izpostaviti nekaj lastnosti dolarja kot dominantne globalne valute.
Dolar je po drugi svetovni vojni prevzel vodilno vlogo v svetu, čemur sta botrovali predvsem dve stvari. Britanski funt je izgubil svoj vpliv zaradi ogromnih dolgov Velike Britanije iz obeh svetovnih vojn ter izgube imperija, medtem ko so na drugi strani Atlantika ZDA kot nova svetovna ekonomska velesila z visoko gospodarsko rastjo lahko jamčile trdnost svoje valute. Čedalje več držav je svoje finančne rezerve posedovalo v ameriških zelencih. Poslovanje na svetovnih naftnih trgih je ravno tako potekalo v dolarjih. Posojila Svetovne banke in odplačevanje dolgov tudi. Ves svet se je kmalu vrtel okoli dolarja.
Vendar pa gre pri vsej stvari – kot smo že prej namignili – za dvorezen meč. Zaradi neodgovorne monetarne politike je dolar trenutno precenjen za okoli štirideset odstotkov, s čimer Združene države bremeni z velikim trgovinskim deficitom. Skladno s tem se povečuje tudi tekoči primankljaj, ki znaša že alarmantnih šest odstotkov BDP-ja. Da bi ZDA zmanjšale tekoči primankljaj, z njim pa tudi proračunskega, bi morale dnevno privabiti tri milijarde dolarjev investicij tujega kapitala, vendar ladje tujih investitorjev zaradi oseke dolarja nočejo zapluti v pristanišča poslovnih središč, kot sta New York in Seattle.
Potem je tu še vzpon evra, proti kateremu je dolar v zadnjih dveh letih izgubil že 52 odstotkov vrednosti. Gre za ogromen padec, še posebej, če upoštevamo stanje evropske lenobne ekonomije. In medtem ko dolar še vedno lahkotno dominira na zahodni polobli, se srdito spopada z evrom za nadzor nad finančnimi trgi centralne ter južne Azije in severne Afrike. Za tiste, ki še ne veste: eden izmed razlogov za ameriški napad na Irak je bil tudi v tem, da je slednji novembra 2000 napovedal trgovanje z nafto v evropski valuti, vrednost katere je takoj zatem poskočila za 17 odstotkov. Če bi zgledu Iraka sledile še ostale članice naftnega kartela OPEC, bi to dokončno pomenilo konec za dolar kot dominantne valute v svetu.
Ameriški ekonomisti in politiki se sprehajajo v temi, ko verjamejo, da bo šibak dolar pripomogel k zmanjšanju uvoza ter povečanju izvoza in s tem h krčenju trgovinskega deficita. Nekoč bi to držalo, toda danes ne več, saj so številne domače korporacije zaprle tovarne v ZDA in proizvodnjo preselile v države tretjega sveta, kjer najemajo pogodbena podjetja. Ameriški uvoz se tako poveča vsakič, ko se v tujino preseli nova tovarna. Nemogoče je tako pričakovati, da bodo ZDA zmanjšale trgovinski primankljaj s Kitajsko s povečanim izvažanjem produktov v to državo – taistih produktov, ki pa so bili tam pravzaprav tudi narejeni.
Amerika svoj največji trgovinski primankljaj beleži prav s Kitajsko. Leta 2003 je trgovinski deficit znašal 124 milijard dolarjev, medtem ko naj bi letos dodatno narasel še za skoraj tretjino na kar 160 milijard. Neravnotežje se ne bo zmanjšalo, vse dokler bo imela Kitajska svojo valuto yuan vezano na dolar, kar ji daje občutno prednost, saj ji tako šibak dolar ne škoduje kakor recimo Evropski uniji. Kombinacija poceni delovne sile in zelo podcenjene valute privlači investicije ameriškega kapitala in povečuje gospodarsko rast. Kitajska se dodobra zaveda svoje prednosti pred ZDA ter ostalim svetom in zato ščiti svojo valuto, med drugim tudi s prepovedjo trgovanja z yuanom na svetovnih finančnih borzah.
Prej ali slej bo morala Kitajska izpolniti svoje dolžnosti do Svetovne trgovinske organizacije in 'osamosvojiti' yuan. To pa bo verjetno še najbolj negativne posledice pustilo ravno na ameriškemu življenjskemu standardu. V zelo kratkem času se bodo vsi produkti, ki jih ZDA uvažajo iz Kitajske, občutno podražili. Potrošnja bo upadla in s tem še dodatno obremenila gospodarstvo ter državni proračun, ki je trenutno v minusu za 412 milijard dolarjev. Kako resna je ta grožnja, pove že podatek, da je Kitajska - takoj za Kanado - drugi največji vir ameriškega uvoza.
Kljub vsem slabim napovedim se Busheva administracija zaenkrat še noče soočiti z rdečimi številkami in jih v svojih letnih poročilih raje prikriva. Zaradi vojne v Iraku ter Afganistanu in vse večjemu proračunskemu primankljaju je Bush ravnokar sprejel ukrep, ki Združenim državam 'dovoljuje', da se zadolžijo še za 800 milijard dolarjev, s čimer je dolg svoje države povečal na dobrih osem trilijonov dolarjev. Da, to je natanko dvanajst ničel. Predstavnik Bele hiše Scott McClellan je povedal, da je bil ukrep potreben, da bi z njim ohranili dobro ime in zaupanje v Ameriko. Človek na koncu pravzaprav ostane kar brez besed.
Komentarji
komentiraj >>