Izhod Zagreb jug, zadnje delo hrvaškega pisatelja Eda Popovića, je njegov debi na naši literarni sceni. Žalostno dejstvo, kajti po prebrani knjigi si lahko le mislimo, koliko smo zato zamudili. Vendar – vseeno bolje pozno kot nikoli, njegov materni jezik nam je blizu, zamujeno lahko nadoknadimo in navsezadnje, knjiga je vendarle tu in veseli smo tega! Izhod Zagreb jug, zadnje delo hrvaškega pisatelja Eda Popovića, je njegov debi na naši literarni sceni. Žalostno dejstvo, kajti po prebrani knjigi si lahko le mislimo, koliko smo zato zamudili. Vendar – vseeno bolje pozno kot nikoli, njegov materni jezik nam je blizu, zamujeno lahko nadoknadimo in navsezadnje, knjiga je vendarle tu in veseli smo tega!
Edo Popović ima status svobodnega pisatelja, kar mu zelo pristoji. Resnično je tak, malo boemski in hkrati preprost, ko ga vidiš sedeti na stolu, v nekakšni nonšalantni drži, s cigareto v roki, kako z malo hripavim glasom tako by the way razlaga o svoji knjigi. Kar pa ne zmanjšuje njegove veljave (in tudi njegove karizmatičnosti ne). Pisateljsko pot je začel že davno, leta 1978, ko je prvič objavil v mladinskem tedniku Polet. Je avtor pisave, ki je prevetrila hrvaško prozo, izdano in zbrano okoli FAK festivala, festivala alternativne oz. A književnosti, ki je konec 90-ih veljal za nekakšen literarni Woodstock. V javnost je festival katapultiral mnoge literate mlajše generacije, katerih dela so bila takrat množično brana. Pa ni šlo za kakšno šund trafikarsko litaraturo, šlo je za presežek na ravni preprostosti, za urbane zgodbe, ki so dajale prednost pogovornemu jeziku in so jih bralci prav zato sprejeli z navdušenjem.
Odsev vsega tega, z nekaj dodatki seveda, je tudi knjiga Izhod Zagreb jug. Naslov knjige je prepisan s table na avtocesti in če bi tej tabli sledili, bi prišli v Utrine, del Zagreba, kjer se zgodba dogaja. Dogaja se, kolikor se, kajti pretirana aktivnost in odločnost nista ravno vrlini glavnih oseb. Protagonist zgodbe je Baba, kvazi slavni pisatelj; izdal je namreč eno delo, sicer zelo uspešno, a že dolgo nazaj. Zdaj dopoldan sicer dela kot novinar, a nato preostanek dneva pohaja po mestu, iščoč koga od poznanih, da bi šel z njim na pir, domov hodi pozno, za rojstnodnevno darilo podari sebe (no, ne sebe, seks pač) in se na sploh bolj malo meni za okolico. Je tip moškega, ki bi mu vsaka ženska spakirala kufre in ga postavila pred vrata.
Kar »njegova ženska«, Vera, navsezadnje tudi stori. Naveličana takega življenja enkrat po naključju prek interneta naveže stik s svojim bivšim fantom, ki je odšel v tujino, ampak po parih mejlih ugotovi, da so očitno moški na vseh koncih sveta enaki in da je stare ljubezni najbolje pustiti pri miru. Okrog Vere in Babe je zbrana še skupinica (pretežno njegovih) kompanjonov, vsak ima svojo življenjsko zgodbo, nikakor ne veliko in spomina vredno, kajti zanje je bolj pomemben tukaj in zdaj. Stjepan, upokojeni mornar, ki ima malo čuden odnos z Magdo, a se ta odnos kasneje predvsem zaradi za moškega nenavadnih čustvenih vzgibov spremeni v eno pravo ljubezensko zgodbo. Kančeli, ki živi kot jamski človek v svoji blokovski sobici, se kljub vprašujočim pogledom pivskih bratcev odloči za zdravljenje in po čudnem naključju spozna Elzo, s katero dočaka svoj srečni konec. Potem sta tu še Robi, umetnik in pozabljeni pesnik, ki za svoj neuspeh krivi Babo, pa Suzi, bodoča filmska zvezda in malo tudi Robijeva punca.
O vseh skupaj in vsakem posebej Popović niza poglavja, ki so prav posrečeno naslovljena – O kavi iz pločevinke in vinu iz tetrapaka, O alahovem poklonu, G-točki in tajfunu moškega imena, O tem, kako si je Vera skoraj odrezala prst in kako se Baba ni mogel spomniti besede pepelnik ... Njegovi junaki so brezčasni, a hkrati tako vsakdanji, da bolj ne bi mogli biti. Njih zgodbe so preproste, a opisane tako živo, da bi knjiga prav lahko bila odlična podlaga za film. Nikakršne zlaganosti ni, hotene poveličanosti in želje ustvariti sijajno zgodbo. Vse je na dlani, tako kot življenje. Junaki živijo, ljubijo, se sovražijo, eni se najdejo, drugi razidejo. Izhod Zagreb jug je preprosta odslikava realnosti, delo pisatelja, ki se je učil iz življenja, kar delu daje dušo (naj se sliši še tako patetično, ampak je res). In posebej omembe vreden je tudi prevod Dušana Čatra. Jezik prevoda je, tako kot v izvirniku, pogovoren in, kolikor je to sploh mogoče, še vedno hrvaško zveneč in ne poslovenjen, ali, še huje, poljubljanščen. Vrstni red besed v stavkih, neznačilen za naš jezik, sočne kletvice in nekatero tipično izrazje zgodbo vplete v jezikovno mrežo, ki bralca posrka vase. Prevod ohrani živost Popovićeve besede, njeno preprostost, cinizem, humornost in iskrenost.
Roman sicer ni eksplicitno namenjen nehrvaški publiki, vpet je v milje Zagrebških ulic in tam živečih pripadnikov generacije, ki izhaja iz časa povojne tranzicije in ki se spominja zlatih sedemdesetih let. Ampak preteklih let ne objokujejo s solzavo nostalgijo, nimajo iluzij o svetli prihodnosti, so junaki, katerih življenje je sestavljeno iz majhnih in različno usodnih naklučij, ki njihovo življenjsko avtocesto sicer malo vijugajo a kljub vsemu vodijo k istemu cilju – živeti za danes, jutri bo itak prišel.
Komentarji
komentiraj >> Re: Edo Popović: Izhod Zagreb jug
samo [22/12/2004]
ej, sam je res dobra knjiga! mislm,men je zlo všeč tak stil pisanja. kaj mislte tisti, k ste jo prebral?
odgovori >>