… izraelski vojaki pretepajo tudi palestinske kandidate za Arafatovega naslednika …
… afganistanski predsednik Hamid Karzai napovedal sveto vojno proti mamilom …
… v Dagestanu ob Čečeniji nove eksplozije …
… generalni sekretar Združenih Narodov Kofi Annan navkljub podkupovalnemu škandalu še naprej uživa podporo svojih podrejenih …
Milansko sodišče je začelo razpravljati o obtožbi premiera Silvia Berlusconija za še eno izmed njegovih brezsramnih goljufij. Tokrat je na tapeti njegovo podkupovanje sodnikov, ki so njegovi vsemogočni družbi Fininvest pomagali kupiti italijanski prehrambeni koncern SME. Stvar naj bi zagrešil leta 1985, zadeva pa je planila na dan šele deset let kasneje, ko je milansko sodišče zaradi drugačnih nepravilnosti preiskovalo delovanje Fininvesta. Danes je prišlo do sodišča.
Tožilka Ilda Boccassini je za Berlusconija zahtevala osem let zapora in prepoved opravljanja javnih funkcij. In Silvio? Seveda se procesa niti ni udeležil, saj se mu zdijo nenehne obtožbe za goljufije, ponarejevanja, podkupovanja in monopolizacije vseh možnih trgov navadna zguba njegovega dragocenega časa. Ure, ki bi jih preživel v sodni dvorani, raje porabi za povečanje vsote na svojem bančnem računu in za nakup še kake vile na najlepšem koncu sveta. Njegova uradna izjava glede obtožbe v zadevi SME je: seveda sem nedolžen. Obtožbe so spletli levičarski tožilci.
Predsednik sodišča Francesco Castellano je sporočil, da bo razsodba objavljena jutri popoldne, lahko pa se zgodi, da se bo to zgodilo tudi kak mesec ali leto kasneje. Seveda se bo. Sodišče, ki mu sodi, je Berlusconijev domači zaveznik, saj sta oba iz Milana, njegovi tožniki pa le nepomembne ribice v njegovem velikem ekonomsko-političnem imperiju.
Izrael se zelo zanima za potek palestinske predvolilne kampanje, ki bo januarja prihodnje leto odločila, kdo bo naslednik palestinskega voditelja Arafata. Kdo je pravzaprav šef na zasedenih ozemljih, so že pokazali izraelski vojaki z brutalnim pretepom neodvisnega kandidata Mustafe Burgutija, ki pa nima posebno velikih možnosti za zmago na volitvah. Slednji je pomoč moral poiskati v bolnišnici, ni pa še jasno, če mu je zaradi incidenta narasla popularnost pri palestinskih volivcih. Neljubega dogodka noče komentirati niti izraelska vojska.
Izraelski premier Ariel Šaron se medtem ukvarja s krpanjem svoje neposlušne vladne koalicije. Spomnimo, krizo je sprožil možakar sam, ko je napovedal umik izraelskih naselbin z območja Gaze. Šaron je tako člane svoje stranke Likud pozval, naj množično podprejo začetek pogajanj z laburisti o sodelovanju z vlado. O tem bo glasovalo približno 3000 članov centralnega odbora Likuda v Tel Avivu, Šaron pa je že izjavil, da ne bo nikomur dopustil, da bi mu preprečil širitev vladne koalicije. Čemu torej glasovanje?
Veliko več podpore pri svojem delu uživa šef Združenih narodov Kofi Anan, ki je pred generalno skupščino branil svoj ugled, umazan od nedavnega škandala s podkupovalno afero v času trajanja iraškega humanitarnega programa Nafta za hrano. Anan je prejel stoječe ovacije delegatov generalne skupščine, nekoliko zadržani so bili le Američani, ki so besni nanj, saj še vedno kritizira nelegalno okupacijo Iraka.
Mirneje je tudi v ukrajinskem glavnem mestu Kijev, potem ko je parlament sprejel paket zakonov o reformi volilnega zakona in ustavnih spremembah. Opozicija je tako končno umaknila blokado poslopja vlade, nekaj nejevoljnežev pa še vedno protestira okoli predsedniške palače. Demonstranti so zatrdili, da bodo tam vztrajali do ponovitve drugega kroga predsedniških volitev.
Hamid Karzai, novopečeni princ Kabula z nazivom afganistanski predsednik, je dva dni po slavni zaprisegi napovedal ‘sveto vojno’ proti gojenju in prodaji nedovoljenih mamil. Afganistan se po padcu talibanskega režima ponovno uvršča na prvo mesto po proizvodnji heroina na svetu. Afganistanski kmetje, ki pridelavo opija malodane uveljavljajo kot glavni družinski dohodek, že negodujejo. Pričakujemo lahko blokado predsedniške palače.
Hamidu Karzaiju je podporo že izrazila zveza NATO, ki se je zavezala, da bo v Afganistanu okrepila svojo okupacijsko operacijo. Združene države Amerike so se zavzele, da bi nove enote severnoatlantskega zavezništva predvsem skrbele za nemoteno izvedbo spomladanskih parlamentarnih volitev. Bodimo pošteni in omenimo še to, da se je pobudi ZDA doslej odzvala le Italija. Itak.
NATO bo svoje globalno mirovniško poslanstvo razširil tudi na prostoru Iraka, in sicer z ustanovitvijo posebnega centra za usposabljanje iraških vojakov nacionalne garde. Teh, kot je znano, po nedavnih uspešnih gverilskih napadih na iraške vojake drastično primanjkuje. Uporniki so danes napadli italijansko ambasado v Bagdadu, vendar pa so nespretneži zgrešili svoj cilj in zadeli bližnjo hišo, pri tem pa ubili dva nedolžna civilista. Več o okupaciji Iraka pa bo povedala naša stalna ameriška dopisnica Lidija Poljaček:
//////////////////////////////////////
Uporniški napadi se nadaljujejo tudi v ruskem Dagestanu ob čečenski meji, kjer so gverilci raztrelili plinovod, kar predvsem dokazuje, da vedo, zakaj je njihova dežela pod rusko okupacijo. V eksploziji sta bila ranjena dva nedolžna gasilca. Ruski vojaki še vedno iščejo storilce. Naj jih iščejo.
Več sreče z odkrivanjem teroristov ima španska policija, ki je, sicer nekoliko pozno, aretirala še dva osumljenca za napade na madridske vlake marca letos. Gre za državljana Sirije in Egipta, vendar pa policija sporoča, da naj osumljenca ne bi bila neposredno vpletena v napade, sta pa teroristom priskrbela lažne potne liste. Španska policija si tako poskuša pridobiti ponovno zaupanje državljanov, potem ko je nedavno prišlo na dan, da je vedela za pripravo terorističnih napadov.
OFF POROČILO
PODLAGA: MD 2002 OFF/3
Društvo »Polituss« je včeraj zvečer na ljubljanskem FDV-ju zaštartalo debatni projekt z naslovom »Balkan eks-press«. Otvorili so ga s temo, zaradi katere bi se lahko narodi ranjke nam Jugice klali še nadaljnjih petdeset let. Ja, govora je bilo o razpadu Jugoslavije. Razpravljali so zgodovinar doktor Božo Repe, doktorica Spomenka Hribar in doktor Milan Balažic.
Spomenka Hribar je uvodoma postavila tezo, da je Jugoslavija razpadla zaradi enopartijskega sistema. Komunistična partija, delavska avantgarda, je uživala popolno oblast in popolnoma nelegitimno nadoblast v vseh sferah družbenega. Fidbeka v obliki preverbe ljudske volje ni bilo, takšen sistem pa niti oblastnikom ne nudi smiselnih dolgoročnih alternativ. Sestop, agonija vladanja, spopad, razkroj. Med partijami posameznih federalnih delov države je potekal boj za prevlado. Posledica večletnih nespremenjenih razmerij v partijski dinamiki so bili obujeni nacionalizmi. Razpad Jugoslavije je bil neizogiben. Prelivanje krvi pač ne.
Kakšna je kljub vsemu jugoslovanska dediščina? Sloveniji je nedvomno dala nastavke za institucionalizacijo samostojnosti. Kot čelnica neuvrščenih je bila Jugoslavija tudi prepričljiv dejavnik v odnosih med supersilami. Spomenka Hribar.
///////////////////////////////////////////////////////////
Božo Repe je v kratkem, faktičnem in humornem nastopu orisal zgodovino prehodov slovenske etnije iz Avstro-Ogrske preko obeh Jugoslavij do vstopa v našo aktualno širšo domovino Evropo. Tudi z zgodovinskega stališča je bila bivša država obsojena na kolaps. Obakrat. Utopičen je bil kompromisni unitarizem Države, nato pa Kraljevine SHS, utopična je bila vladavina delavske avantgarde, kjer naj bi bila nacionalna vprašanja nerelevantna.
Leto 1958 je bilo prelomno. Rudarska stavka v Trbovljah, prva v Jugoslaviji, je bila sprožena zaradi diktiranih cen premoga iz Beograda in je dala povod za razpravo o mednacionalnih odnosih. Osemdesetega je umrl Tito.
Miloševićeva antibirokratska revolucija je aktualnost prevajala skozi prizmo slavne, mitologizirane, mučeniške srbske zgodovine. »Vojna ni bila nikoli končana, le prekinjena.« Srbi proti Turkom nekoč, proti Albancem danes, proti ustašem vedno. Srbi proti svetu. Socialistična Republika Slovenija je imela dovolj. Dosegla je želeno, vendar je demokratizacija proces »ad infinitum«. Demokracija je. Kam naprej? K blaginjskemu egalitarizmu??? Spomenka Hribar.
//////////////////////////////////////////////////////
Samostojna Slovenija je vsota kopice okoliščin, tudi srečnih. Reformatorske težnje ZSMS-ja, Nova Revija, punk, Kučan, razpad Sovjetske zveze, padec berlinskega zidu. In nenazadnje - Slovenci, za razliko od zahodnoevropskih manjšin, ki so bile predhodno in nasilno reducirane, nato pa kot take verificirane – spomnimo se primera Baskije - te nesreče v Jugoslaviji nismo imeli.
Komentarji
komentiraj >>