Sreda, 22. 12. 2004
BIGor
Z uspehom White Stripes se je vnovič razširilo prepričanje, da za rock and roll glasbo zadostujeta že dva, a treba je poudariti, da Jack in Meg White nista iznašla nobene hude novosti, bila sta samo na pravem mestu v pravem trenutku. S prodorom na številne lestvice sta pripomogla k povečanemu zanimanju za tovrstne skupine v medijih in med poslušalci. Vrata so se odprla številnim rockovskim rudimentarnim duetom in greh bi bil preslišati Dana Auerbacha in Patricka Carneya, ki tvorita skupino Black Keys iz Ohia... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 22. 12. 2004
TOLPA BUMOV ob 19.00
THE BLACK KEYS – Rubber Factory (Fat Possum/Epitaph, 2004)
*Z uspehom White Stripes se je vnovič razširilo prepričanje, da za rock and roll glasbo zadostujeta že dva, a treba je poudariti, da Jack in Meg White nista iznašla nobene hude novosti, bila sta samo na pravem mestu v pravem trenutku. S prodorom na številne lestvice sta pripomogla k povečanemu zanimanju za tovrstne skupine v medijih in med poslušalci. Vrata so se odprla številnim rockovskim rudimentarnim duetom in greh bi bil preslišati Dana Auerbacha in Patricka Carneya, ki tvorita skupino Black Keys iz Ohia.
Black Keys sta že s prvencem Big Come Up za majhno založbo Alive Records najavila prodor med zanimivejša imena sodobne retro-rockovske scene. Po lanskem odličnem drugem albumu Thickfreakness za bolj uveljavljeno in cenjeno založbo Fat Possum sta letos izdala že nov album. Hitro in učinkovito snemanje albumov, s katerimi nadaljujeta začeto delo, sta s tretjim albumom Rubber Factory nadgradila in še bolj utrdila svojeglavo verzijo rock and rolla, ki smrdi po oživljanju polpretekle zakladnice bluesa. Tega pa jima nikakor ne moremo šteti v minus, saj nas že s uvodno pesmijo v album Rubber Factory trdo postavita na noge. Opravka imamo namreč z izdelkom, ob katerem se bomo s težavo dolgočasili. Prepuščeni smo zelo pestremu in nabitemu materialu, ki se od dosedanjih zapisov ne razlikuje po svoji srčnosti in dotakljivosti, ampak predvsem po izpiljenih in dodelanih skladbah, ki ponujajo nov motiv za vrtenje njihove glasbe. Če smo se ob prvih srečevanjih z Black Keys velikokrat ulovili med razmišljanjem, od kod je vzet ali celo ukraden kakšen detajl, se nam na Rubber Factory to ne zgodi.
Za razliko od predhodnjega albuma Thickfreakness, ki je nastal v dveh tednih, je album Rubber Factory nastajal cele tri mesece in to se mu pozna v zaokroženih in nikoli razvlečenih skladbah.V jasni in jedrnati skladnosti pesmi se naužijemo zlitja kitare in bobna, nad katerima vedno kraljuje nepretenciozen, a zelo topel vokal Dana Auerbacha. Kot doslej se tudi tokrat nista naslonila na pomoč studijskih mojstrov, ampak sta v stari maniri naredi si sam zamenjala klet z zapuščeno tovarno in ji na podlagi nekajmesečnega zadrževanja v njej poklonila tretji album, na katerem se ne moremo izogniti bluesovski navihanosti. Danes ni nobeno presenečenje, da sta Black Keys pristala na založbi Fat Possum, saj podobno kot založniška politika omenjene hiše ne pristajata na zgodbo o izpetosti oziroma enodimenzionalnosti bluesovske izraznosti. Blues je podlaga, nad katero razvijata lastno izpovednost, z naslanjanjem na garažni rock se od njega odmikata in preusmerjata, vendar pa je več kot očitno, da ne gre za pristop na silo, ampak za naravni ustvarjalni proces dueta, ki se druži že od malih nog. Z albumom Rubber Factory je izpuhtela duša Jimija Hendrixa, ki je prevladovala na predhodnjem albumu, zato pa se je z občutljivimi country vložki izostril avtorski pečat Black Keys, ki vas bodo vzeli v svoje roke v naslednjih pol ure.
Tretji album Rubber Factory dua The Black Keys tvorijo pesmi: When The Lights Go Out, 10 A.M. Automatic, Just Couldn't Tie Me Down, All Hands Against His Own, The Desperate Man, Girl Is On My Mind, The Lengths, Grown So Ugly, Stack Shot Billy, obdelava klasike Kinks Act Nice And Gentle, Aeroplane Bleus, Keep Me in Till I Get My Way.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>