Ponedeljek, 3. 1. 2005
dani
Naj že kar takoj v uvodu razrešim uganko, ki se skriva za imenom skupine, ki jo tokrat gostimo v terminu Tolpa Bumov. Tokrat vas namreč na meniju ne čakajo anonimni in alkoholizirani mladci, ki so svojemu komajda iz garaže prispelemu bendu nadeli v oči in ušesje vpijoče ime, ki je namenjeno le eni stvari – očitni in zavestni provokaciji. Ne, to je daleč od resnice, saj so v dotičnem ponorelem, z erotiko in seksom nabitem 'viharnem' bendu same zagrizene in uporne lezbijke. Tiste z velikim 'L' na začetku, da ne bo slučajno pomote. Ok. Ne vem sicer, če so vedno na ekstaziju, a sama glasba že zveni tako hedonistično, prekleto plesno in neposredno, da me pritrdilni odgovor na tole moje ugibanje niti ne bi kaj pretirano presenetil ... (več) ...
... A najbrže so pod 'vplivom' vsaj na koncertih, saj četverica iz Montreala po slabih dveh letih obstoja redno polni podzemne klube in dvorane, poleg psihopatov Les Georges Leningrad predstavlja najbolj razvpit par post-punk oz. elektro-punk gibanja v tem kanadskem mestu, znane pa so tudi po tem, da naredijo tako zabavo, da se nobena duša v zakajenem klubu na more upreti 'raztrganemu' plesnemu koraku in pregrešni misli. Ne zgodi pa se prav vsak dan, da bi en lezbični bend oboževal tudi moški, heteroseksualni del avditorija – in to v masovni obliki. In če bi jih videli na fotki in vsaj za nekaj trenutkov z vizualne podobe uspeli razbrati, kako izgledajo njihove koncertne zabave, bi se kratko malo zamislili nad tem podatkom. Izgledajo namreč kot da so pravkar pobegnile iz neke sado-mazo orgije, kjer so na novo izumljale mučilne pripomočke in naprave, ki še niti imena nimajo. Ok. Malce pretiravanja si lahko v svojih impresijah tudi privoščim, a dejstvo ostaja, da je prvenec skupine Lesbians On Ecstasy – poleg zadnje mojstrovine projekta The Soft Pink Truth – najbolj neposredni lanskoletni zvočno-verbalni napad na vseprisotne krike cerkvenih idealov, konzervativnost, poneumljanja mase, nezavedanja in nepriznavanja realnosti in še bi lahko našteval teme, ki se jih ti dve enoti tudi dotikata – prva skozi oči lezbične skupnosti, druga pa skozi pogled gejevske seksualnosti.
In mislim, da je zasedba Lesbians On Ecstasy prišla še v pravem času. Njen ustvarjalni zagon se sicer napaja na tradiciji in polpretekli zapuščini lezbične skupnosti - ne le v Montrealu, ampak tudi širše -, a hkrati nakazuje s prstom tudi v prihodnost. Ne sicer z neko konkretno rešitvijo problema, ki se ga zaveda že skorajda vsak zemljan tega planeta – ali pač ne, pa jaz še vedno živim v neki iluziji -, zato pa s svojo neposrednostjo, trdnimi stališči, zvrhano mero energije, črnim humorjem, političnim komentarjem in namensko provokacijo, ki igra na prvo žogo, podirajo toliko tabujev in zapisanih pravil, da jim lahko samo čestitam. Ok. Saj vem, da tole za marsikoga ne bo 'odkrivanje Amerike', a osebno moram priznati, da ljudi, ki spregovorijo 'naglas' in trdno stojijo za svojimi stališči, spoštujem še toliko bolj – pa še za tako temo gre. In lažjega recepta za posredovanje svojega več kot očitnega sporočila si lezbijke na ekstaziju niti niso mogle izbrati. Ne le, da so stilsko kar se da široke, saj sežejo tako do zmaličenih pop popevčic, trde tehnoidnosti in elektro-punka, ki kar kliče na pot v paranoidno in temačno diskoteko, ampak gredo še korak dlje. Za podlago namreč skozi ideje 'copy-lefta' in brezplačnega deljenja kulturnega blaga skorajda dobesedno 'ukradejo' oz. bolje ugrabijo in dokončno posilijo slavne lezbične himne ter jih posledično zavijejo v sebi lasten zvočno-verbalni izraz. Tako boste lahko v miksu slišali včasih prepoznavne, drugič pa spet neprepoznavne teme, melodije in verze takih imen kot so Tracy Chapman, Melissa Etheridge, Indigo Girls, Tribe8, Fifth Column, K. D. Lang in še bi lahko našteval, a verjamem, da boste kakšno od zvočnih ugank, ki je včasih lahka, da bolj ne bi mogla biti, zaznali tudi sami. Lesbians On Ecstasy namreč prepuščajo domišljiji prosto pot in zatorej so dotični zvočni vzorci le tista podlaga, na kateri se lahko priredi hedonistična zabava, ki jo prenavljajo kakor se jim pač zahoče. Prvenec je namreč prepoln zvočno-verbalnih preobratov, ki svoje adute skrivajo v mnogih temnih kotičkih človeške osebnosti. Pa naj bo to zgodba o ravnatelju, ki po telovadbi opreza za svojimi študentkami v njihovih kopalnicah, potem pa jih pokliče na zasluženo 'kazen', ali pa tista pripoved o ponoreli strani odvisnosti vseh vrst, ali pač humorni dialog med zvodnikom in moško kurbo, ki se pogovarjata o zaslužku ter posledično različicah seksualnih zadovoljevanj. In šel bi lahko še naprej, a pomembno je predvsem dejstvo, da tukaj nimamo opraviti le s plagiatorsko skupino popevkaric, ki le pritiskajo na tipko 'play' in kričijo v svoje mikrofone, kaj šele s sceno iz zadnjega 'karaoke' žura na temle radiu, ki je spominjal na kakšno od epizod serije Twilight Zone. Ne, saj so dekleta poprijela za prave inštumente, nenazadnje pa se še enkrat potrdi dejstvo, da lahko delaš ubijalsko plesno muziko in še vedno ne pozabiš svojih možganov pred vhodnimi vrati. Dober pa je tudi podatek, da sploh ne potrebuješ ekstazija za tole zabavo, ampak le zvrhano mero drznosti, avanturizma in odprtega duha. Potem bo šlo kot namazano. Naj vas torej odnese vihar po imenu Lesbians On Ecstasy.
Komentarji
komentiraj >>