... ponosni Rupel kot predsedujoči OVSE sije v Ukrajini ...... Bush in Alavi čebljata po telefonu o prenekaterih ovirah iraških volitev ...
... sosedje protestirajo v podporo ameriškemu Hrvatu Mikšiču ...
Še vedno nismo končali s podčrtavanjem preteklega leta 2004. Tokrat bomo v 04 računico vnesli delo novinarjev, ki skrbijo, da novice, ki vam jih posredujemo, lahko sploh pridejo do vas. Seveda gre glas poročevalcev skozi mnogo filtrov, med katerimi so tudi predhodni napotki njihovih šefov, ki so povečini velike mreže. Te so svoji velikosti primerno tudi globoko pogreznjene v politično in finančno odvisnost. In seveda: takšne mreže svojih novinarjev resda ne pošiljajo poročat iz Demokratične republike Kongo. Afrika je kakopak bogu za leđima. Po njihovi krivdi.
2004 je bilo za novinarje eno izmed najbolj krvavih let, kar gre pripisati ameriški okupaciji Iraka, o osvoboditvi katerega morajo za oblastnike paževski novinarji ustvarjati hvaležno javno mnenje. Ne več tako nov stil poročanja, »imbeded journalism«, kjer so poročevalci del vojaških enot, del okupacijskega stroja, del ene plati zgodbe, PR-ovci osvoboditeljske vojske, zahteva svojo ceno. Tako je lani v Iraku umrlo 23 novinarjev.
30 novinarjev pa je življenje izgubilo v drugih vrelih kotlih, kjer marsikateri od njih ni opravljal promotorske naloge, ampak je želel svetu sporočiti tisto, na kar so velike medijske hiše pozabile. Za novinarje usodne dežele so bile še Filipini, Bangladeš, Mehika, Šri Lanka, Brazilija, Dominikanska republika, Gambija, Indija, Nepal, Nikaragva, Pakistan, Peru, Rusija ter tudi Srbija in Črna Gora.
Poslušate novinarjem sožalen Off program Radia Študent!
Dobro se je leto začelo za našega najljubšega zunanjega ministra Dimitrija. Ne samo, da Rupel spet sije v svoji nazaj pridobljeni funkciji, ampak je po novem tudi predsedujoči Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. V skladu z novimi delovnimi nalogami je predsedujoči in minister v eni personi odpotoval na dvodnevni delovni obisk v sedaj čisto oranžno Ukrajino. OVSE si namreč za njeno prebarvanje pripisuje marsikatero zaslugo, saj je pretekle predsedniške volitve spremljalo mnogo opazovalcev te organizacije.
Sam sebi zelo všečni Rupel se bo na obisku sestal z obema sedaj že legendarnima Viktorjema ter tudi s predsednikom v odhodu Kučmo. Zanemaril ne bo niti ukrajinskega predsednika parlamenta Litvina, zunanjega ministra Griščenka ter vodjo misije za opazovanje volitev Ahrensona.
Svojega svetega dela, pobijanja Palestincev, niti malo ne zanemarjajo Izraelci. Izbrana vojska je tokrat iz tanka, varno skrita pred vandali, le-te obstreljevala, dokler ni 8 vandalov šlo k Alahu. Izraelska vojska je sporočila, da je bil v vdoru na sever območja Gaze ranjen njihov vojak, tankovskega obstreljevanja pa seveda ni omenila.
Mi pa še vedno vestno omenjamo dosežke iraških upornikov. Pred enim od centrov iraške nacionalne garde v zahodnem delu Bagdada je davi eksplodiral tovornjak bomba in na drugi svet poslal 10 ljudi. Bagdad pa je izgubil svojega župana Ali al Hajdarija, saj je bil ta davi ustreljen.
Obupani iraški premier Ijad Alavi, ki ga malo skrbi izvedba volitev v okupirani državi, se je za pomoč preko telefona obrnil k svojemu zaupniku, ameriškemu predsedniku Bushu. Alavi si Bushu, ki trmasto vztraja pri določenem datumu volitev – ta je 30. januar –, ne upa niti omeniti opcije preložitve volitev. Namesto tega je Alavi Bushu potožil, da njegova stranka na volitvah ne bo zadobila zadostne podpore. Toda Bush je trden. Če je državo že zasedel, potem bo lahko izvedel tudi volitve, ki jih nihče noče imeti!
Uradni Bagdad – da, to je zopet Alavi - se istočasno zaskrbljeno obrača na Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi in jo roti, naj na iraška tla vendarle pošlje svoje opazovalce. To željo je že pred časom izrazil tudi bivši ameriški državni sekretar Colin Powell. OVSE prošnje menda še ni obravnaval, vendar je možnosti za dosego konsenza med 55-imi članicami te organizacije, med katerimi je mnogo nasprotnic vojne v Iraku, bore malo.
Bore malo pa je zadnjih 20 let bilo tudi barv v britanski vojski. Novo leto in dejstvo, da je v veljavo stopil tako imenovani »Freedom of information Act«, sta razkrila razloge za belino britanskih čet. Zaradi novega akta je javnost dobila vpogled v dokumente, ki so bili leta zaklenjeni v narodnem arhivu. Dnevno svetlobo je ugledalo tudi papirovje, ki priča o tem, da je britanska vojska zadnjih 30 let skrbela, da med vojaki ne bi bilo preveč predstavnikov etničnih manjšin.
Že leta 1957 so morali vojaški zdravniki na kartoteke pripopati oznako v primeru, če je bil rekrut azijskega ali afriškega porekla. S pomočjo podatkov so vrhovni v vojski skrbeli za njim všečno sestavo čet, ki so seveda morale biti sestavljene iz pretežno belokožnih vojakov. Vladni ministri javnosti zgroženo oporekajo, da o načrtni diskriminatornosti domače vojske niso nič vedeli.
Nova in pretežno črna vojska pa se je oblikovala v Burundiju, kjer je v 11-letni državljanski vojni padlo več kot 300 tisoč ljudi. Vse večje oborožene sile razen ene skupine Hutujcev so se združile v skupno državno vojsko, ki jo bo plačevala, oblačila in hranila burundijska vlada. V Burundiju pa še vedno traja razoroževanje preostalih upornikov, ki jih je še vedno 400 tisoč.
Brez države svobodnih offa pač ne moremo zaključiti. Tamkajšnji predsednik Bush je prezentno, toda s preprostim besednjakom nagovoril svoj kongres. Začel je človekoljubno z govoričenjem o žrtvah cunamijev, končal pa z napovedjo reforme pokojninske, davčne, sodne in proračunske zakonodaje. Mi pa pesimistično prerokujemo, da zapolnitvi luknje ameriškega budžeta ne more pomagati nobena reforma več.
Poslušalci in poslušalke, govor o cunamijih se bo počasi umaknil iz javnih občil. Žrtve ostajajo. Jutri ob 12-ih jim lahko posvetite tri minute molka - pobuda, ki je zajela cel svet.
Na Hrvaškem več kot 2000 ljudi prav nič ne molči, ampak na protestih izraža nezadovoljstvo z izidom nedeljskih predsedniških volitev. Animator protesta je bil poraženi predsedniški kandidat, ameriški Hrvat, prejemnik nagrade za življensko delo »Ameriškega inženirskega združenja za protikorozijsko zaščito« Boris Mikšič. Kaj se dogaja pri sosedih, nam je povedal naš dopisnik Milan Peh.
/////////////////////////////////////////////////////
Komentarji
komentiraj >>