Vsako prvo sredo v mesecu bomo predstavljali projekt skupine študentov FDV, ki se tedensko dobivajo za debatno mizo in med drugim kritično razmišljajo o današnjem stanju fakultet in Univerze. Tokrat objavljamo del Manifesta študentskih gibanj, ki je nastal kot povzetek prvih debat (Luka H.).
Skupina študentov na Fakulteti za družbene vede se je samoiniciativno in samoorganizacijsko zbrala in oblikovala ciklus diskusij za drugačne vede. Diskusije se od konca novembra vsako sredo ob petih popoldne vrstijo na terasi knjižnice FDV. V prvi fazi so diskutirali na temo panopticizma, sledile so diskusije okoli ideologije in diskurza univerze, etike in vprašanja pojma biti študent...
Vse teme so kočljive za kritično razmišljanje o današnjem stanju fakultet in študentov na Slovenskem. Diskuterska skupina na FDV želi doseči, da se pretrese in kritizira vladajoči univerzitetni diskurz. Na začetku skozi kritiko specifične situacije, ki vlada na Fakulteti za družbene vede. To v praksi pomeni, da skušajo ugotoviti, kako na študente in profesorje učinkujejo recimo steklene površine, ki se vneto gradijo okoli njih, niz barov v sami stavbi fakultete, masovni vdor na FDV in posledično poučevanje, ki temelji na kvantiteti, ne pa na kvaliteti.
Seveda se bodo lotevali tudi širših problemov današnjega študenta in njegove institucije Univerze. Ciklus diskusij naj bi se skozi svoj razvoj vedno bolj dotikal univerzalnosti univerze in nje problemov. Vsako prvo sredo v mesecu bomo ugotovitve diskuterjev predstavili tudi v Univerzitetnem terminu RŠ, tokrat pa objavljamo del Manifesta študentskih gibanj, ki je nastal kot neke vrste povzetek prvih debat.
MANIFEST ŠTUDENTSTKIH GIBANJ
Za današnjo dobo izgleda, kot da se je študent prelevil iz leva v uživaško opico, iz ustvarjalca prihodnosti v skrbnika lastne ugodnosti, iz gibala v silno razgibano maso nemočnih plesočih teles brez oblasti. V službi užitka potroši svoja najplodnejša leta za samouničevanje in razvratno kolobarjenje od telesa do telesa, misleč, da se s tem izpopolnjuje v neki tehniki, ki bi jo upravičeno lahko imenovali tehnika uživanja. Študentski žuri, študentske prireditve in sploh vse aktivnosti, ki so namenjene razvedrilu, so postale osrednje jedro samega cilja študenta. Kot da bi to bilo nekaj povsem naravnega – kot da bi živalska narava študenta prevladala nad samim pojmom študenta. Ta pa je: tisti, ki študira. Študij je pač obstranska dejavnost, tako pravijo. Nujna, toda vselej že obstranska; glavno je uživati, drugo ni važno. Ugodje najprej, šele nato študij.
Ampak celo ko pride do tega, da se študentje učijo, se učijo tako, kot da bi vase sprejemali nekaj škodljivega, nekaj tujega, nekaj odvečnega, ki ne stoji ne na zemlji ne na nebu in do česar čutijo bolj ali manj odpor. No, vidite, v tem odporu je osnovano vse, kar se študenta ravno ne tiče. V tem odporu lahko vidimo vir tega, čemur vsak zase pravi moje ugodje. Kajti dobro je ravno to, da se izogibamo neugodju, da se izogibamo bolečini, naporu, še posebej miselnemu. Kaj? Misliti?
V tem študent sploh ne vidi nobenega smotra, kaj šele moči, moči samostojnega mišljenja. Študent se niti ne zaveda, da z odporom sprejema vase nekaj, za kar meni, da nanj nikakor ne vpliva in da mu ne bo v prihodnosti na noben način služilo. No, potem se ne zaveda, da dopušča najhujši kačji ugriz v želodec svojih težav – mar ni še nihče slišal, da je sedež duše ravno želodec? S tem ko študent brezglavo srka vase na tone informacij in spekulacij se okuži. To pa je najhuje, saj še sam ne ve, s čim se je okužil. Pod kožo mu zlezejo stvari, ki jih ni prežvečil in dodobra prebavil, tako da ni prav nič čudnega, če se ob izpitih in kolokvijih bljuva znanje kot bi bilo nekaj, kar uničuje želodec. Slaba prehrana? Ne. Slaba prebava.
Stvari, kakršne nas učijo na fakultetah, je treba jemati z vso resnostjo, s katero nam jo posredujejo profesorji, toda ne tako, da jih jemljemo zares – konec koncev so samo ljudje, tako kot mi – marveč da jemljemo zares to, kar govorijo in pišejo. Če se nasprotnika podcenjuje, se mu že vnaprej podari zmago, s samim sabo kot sužnjem vred; sužnji lastnega neznanja? Ne, sužnji neobvladljivega znanja.
Zakaj fakultete dopuščajo, da so njihovi študentje predani uživanju? Še več; zakaj fakultete celo spodbujajo, financirajo, omogočajo vse te zabave? Mar ne ravno zato, ker imajo same od tega neko korist? Zagotovo ne čisto enostavne materialne koristi, vsaj na prvi pogled ne, ampak predvsem korist v smislu, da žuri delajo študente krotke v trenutku, ko se je vsa magija noči razblinila in je nastopil čas, da se študent vrne na fakulteto, ki ga sprejme kot najboljšega gosta. Masira ga, razvaja, ves čas mu govori: »Saj bo še vse v redu – ti se samo pridno uči in dokončaj študij in videl boš, da se bo že našla rešitev tudi zate.« Če bi profesorji tako odkrito govorili, bi si lagali samim sebi. Kot da ni še nihče slišal o težavah okoli brezposelnosti. Kot da ni še nihče slišal, da smo študentje postali ne rezervna armada delovne sile, ampak čisto prava odvečna armada. Vojska brez nasprotnika, brez orožja, brez cilja. Ko bi le videli, da imamo vse, kar potrebujemo za delovanje, natanko pred našimi nosovi... Toda to bi bilo natanko enako kot če bi od bedaka, ki sloni na deblu, zahtevali, da naj pogleda in vidi goščavo od daleč, da bi lahko doumel, katera pot ga bo povedla iz obširnih gozdnatih planjav negotovosti na travnike sonca in sreče. Ne, nihče ne verjame več v to, vsaj ne zares, da nas na koncu poti čaka raj ali pekel. Konec je smrt, proti kateri se bori življenje, da se v dolgem ovinku vrne nazaj vase; ali če že hočete, sesuje samo vase...
Le kdo si še danes zatiska oči pred tem, da kar imamo časa na razpolago tukaj in zdaj nam ga je odmerjenega po taktu in meri, s katero stopamo po gozdu življenja? Nihče več. Toda zakaj si potem za vraga tovrsten pogled na stvari vsi razlagajo tako, kot da je ravno zaradi tega potrebno kar se da uživati življenje, iztisniti iz njega kar se da veliko, ga izmozgati do te stopnje, da lahko le kot presušeno truplo pade v grob in za vedno zapre vrata za seboj.
S tem ko si študent domišlja, da skozi žure in uživanja črpa od življenja največ ne vidi, da s tem izčrpava samega sebe. Da svoje celice, tiste, s katerimi misli, izmozgava do kostnega mozga, da svoje telo uničuje do te mere, da je videti, kot da bi si želel čimprej umreti – čeravno ne v bolečini, pa vsaj v užitku. Mar ni oboje nekako dvoje plati istega kovanca? Kovanca obljubljene sreče, ki nikoli ne pride, ki se zgolj sama sebe obljublja skozi vse tiste male kapljice magičnosti, s katerimi nas noč vzame v svoj objem kot mati na svoja prsa, ko smo še bili majhni?
Če smo že v igri, igrajmo se...
O debatni skupini in družabnem družboslovju se je zanimal Luka H. Avtorstvo dela Manifesta študentskih gibanj je skrito v kolektiv debaterjev FDV.
Komentarji
komentiraj >>