Dragi poslušalci Radia Študent in obiskovalci Liffe: Dva predstavnika tajvanske kinematografije, dolgih kadrov, melanhočnih podob in počasnejšega tempa, oropanega akcije in strnjenih dramaturgij, sta včeraj prispela v Ljubljano. Nastanili so ju v najdražji in najmodernejši ljubljanski hotel, daleč stran od uličnega vrveža in festivalskih dvoran. To sta: Tsai Ming-Liang, režiser filmov, ki so bili predvajani na Liffe v prejšnjih letih in bo letos v to čast ponovljen le Koliko je tam ura? in njegov igralec iz tega in ostalih filmov Lee Kang-Sheng, ki bo na Liffe predstavil svoj režijski prvenec Pogrešana.
Dragi poslušalci Radia Študent in obiskovalci Liffe: Dva predstavnika tajvanske kinematografije, dolgih kadrov, melanhočnih podob in počasnejšega tempa, oropanega akcije in strnjenih dramaturgij, sta včeraj prispela v Ljubljano. Nastanili so ju v najdražji in najmodernejši ljubljanski hotel, daleč stran od uličnega vrveža in festivalskih dvoran. To sta: Tsai Ming-Liang, režiser filmov, ki so bili predvajani na Liffe v prejšnjih letih in bo letos v to čast ponovljen le Koliko je tam ura? in njegov igralec iz tega in ostalih filmov Lee Kang-Sheng, ki bo na Liffe predstavil svoj režijski prvenec Pogrešana.
Snemanje filma Koliko je tam ura? je porodilo idejo za projekt dveh kratkih filmov, ki se je nadaljeval v snemanje dveh ločenih celovečernih filmov. Prvi se imenuje Zbogom, Dragon Inn in se poklanja eni od vedno manj obiskanih kinodvoran v Taipehu, ki se spreminjajo v prava pokopališča filmov ter smo ga lahko videli na letošnjem festivalu Kino Otok – Isola Cinema v Izoli, drugi: Pogrešana, ki ga bomo lahko videli nocoj v Kinodvoru ob 22.uri in ponovitvami jutri.
In če še vedno ne veste, kaj je festival Kino Otok – Isola Cinema, kako je izgledal oz. kako pomembno vlogo igra pri odkrivanju in prepoznavanju avtorjev, kot so Tsai Ming Liang, lahko obiščete njihove stojnice danes in jutri, postavljene v predverju Cankarjevega doma in Kinodvora, na katerih boste izvedeli vse o njem in se tudi srečali z omenjenima režiserjema. Jutri zvečer vas vsi skupaj vabijo na pevsko-karaoke zabavo v nočni bar Daktari, zraven lutkovnega gledališča. Toliko za uvod.
Za nami je že skoraj polovica festivala in kot vidimo po rezultatih obiskovalcev programa Obzorja, je med filmi, ki se potegujejo za odkup, tudi film Viski. Urugvajsko-argentinska socialno-satirična drama o usodi in sanjah delavskega razreda, ki ga je vsakdanji boj za preživetje pahnilo v otopelost do telesnih užitkov in veselja, ki ga sprožijo majhni odmiki od vsakdanjosti, je med gledalci očitno sprožil mnogo idetifikacij in razumevanj.
V tem programu, ki je do sedaj ponudil precej solidnih filmov, filmsko izvirno izstopa film Laetitie Masson, Zakaj (ne) Brazilija? prvič predvajanem včeraj v Kinodvoru. S problemom režije filma kot umetniškega ustvarjanaja se sooči podobno kot na začetku festivala videni turški film Čakalnica, čeprav na bolj razgiban in ženski način. Film je očiten poklon mnogim francoskim avtorjem, ki ga lahko prepoznate ali pa tudi ne: od Resnaisa do Godarda, kar pa niti ni tako pomembno, saj se bolj kot drugi režiserji v filmu kaže sama režiserka: preko načina filmanja in v njem samem. Film je na eni strani zelo francoski in pokroviteljski, na drugi strani pa kompleksen, zmeden in oseben, ki od gledalca pričakuje predvsem razumevanje situacije in želje in ne filmskega uživanja, česar ste morda vajeni doživeti v filmskih dvoranah.
Od že videnih filmov, ki na platna prinašajo politično angažirano izvirnost, so tu trije filmi, ki se vsi na podoben način lotevajo razkrivanja medijske manipulacija: Češke sanje se lotijo reklamnih sporočil, Udarna novica televizijskih novic in Yes Men spletnih strani, z razliko, da je Udarna novica igrani film, ostala dva pa dokumentarna. Češke sanje so delo dveh diplomantov praške filmske akademije, ki sta se lotila tveganega projekta: otvoritve namišljenega hipermarketa sredi ogromnega travnika in preko reklamnih sporočil o izmišljenih izdelkih, na otvoritveni dan zvabila na sprehod kakšnih 2000 ljudi. Film spremlja celoten proces »kampanje« od tega, kako sta se spremenila v managerja, do raziskav, ki sta jih opravila na prostovoljcih in ki so jima dali na vpogled, kam je usmerjena pozornost potrošnika pri reklamnih sporočilih in na kakšne »fore« ga lahko pridobijo.
Film je odkrita zloraba reklamnega sporočanja in ljudi, ki za to niso vedeli, s čimer sta sprožila vrsto razburjenj, morda celo tožb. Problematična plat tega projekta je seveda proračun, ki je bil odobren s strani Ministrstva za kulturo in je to verjetno tudi edina past v katero sta se ujela. Projekt bi bil verjetno nesporen, ko bi šlo za lastna sredstva, a kljub temu, filmska umetnost je segment kulture, ki se ga krije iz državnega proračuna, pri katerem naj sredstva za dosego cilja ne bi bila pomembna. Pomembna naj bi bil umetniška stvaritev, to je: film.
Razen filma Zboristi, ki je stereotipna in holivudsko posneta drama o poboljševalnici otrok, festival, kot sem že omenila za program Obzorja, po mojem mnenju, zaenkrat ni prikazal slabega filma, kar bo verjetno povedalo dosti kupcem vstopnic. Ogromno je solidnih filmov in kakšna peščica presežnih, ki sem jih tudi omenila. V naslednjih 12 dneh nas čaka še precejšnje število njih, med njimi naj omenim le žanrsko izstopajoče filme: afriški film Moolaade, ki se resne teme obrezovanja deklic in nestrpnosti do informiranja žensk loteva na mestoma komičen način, retrospektivo filmov Kima Ki-Duka, japonski Kavarna Lumiere, nemški glasbeni Nomijeva pesem, grozljivki Oko 1 in 2 ter predpremierni road film Dnevnik motorista. Mnogo od njih je v nekaterih dvoranah že razprodanih a naj vas to ne odvrne od ogleda kakšnega drugega filma. Namesto tega, da si pojdite pogledat film, ki vzbuja najmanj zanimanja. Morda vas preseneti.
In še: Redno obiskujte spletno stran www.ljubljanafilmfestival.org, kjer so objavljene spremembe programa ter bodite pozorni na pogovore z gosti, ki bi vas utegnili zanimati.
Do prihodnjega ponedeljka ob istem času:
Sabina Đogić
Komentarji
komentiraj >>