Julij Cezar - najslavnejša zgodba o človeku, ki umre zaradi prijateljevega izdajstva. Pri tem izreče slavne besede:
»Et tu, Brute!« Julij Cezar uteleša stavek dobiti nož v hrbet. Stokrat prebrana in tisočkrat slišana zgodba. Zakaj bi šli ponovno v gledališče in ponovno gledali igro, za katero tako ali tako vemo, kako se konča? Res, velik problem je, kako narediti predstavo, ki bo zgodbo vnovič povedala na zanimiv, nov in svež način. Brez lažne skromnosti lahko rečemo, da je predstavi na odru Mestnega gledališča Ljubljanskega to uspelo.
Julij Cezar - najslavnejša zgodba o človeku, ki umre zaradi prijateljevega izdajstva. Pri tem izreče slavne besede:
»Et tu, Brute!« Julij Cezar uteleša stavek dobiti nož v hrbet. Stokrat prebrana in tisočkrat slišana zgodba. Zakaj bi šli ponovno v gledališče in ponovno gledali igro, za katero tako ali tako vemo, kako se konča? Res, velik problem je, kako narediti predstavo, ki bo zgodbo vnovič povedala na zanimiv, nov in svež način. Brez lažne skromnosti lahko rečemo, da je predstavi na odru Mestnega gledališča Ljubljanskega to uspelo.
Režiser Dušan Jovanovič je postavil sceno, ki - bleščeče srebrna - deluje nekoliko hladno, a je zelo razgibana, kar preprečuje statičnost igralcev. Ob strani je dvignjena z nekaj stopnicami, ima podaljšan oder in stebra, ki nakazujeta vrata. Na takšno sceno je režiser postavil igralce, ki imajo dvojne, celo trojne vloge. Vloga Julija Cezarja je precej reducirana; z vso slavo in hrupom se pojavi na začetku, nato pa prav tako z vsem hrupom neslavno umre. Milan Štefe je odlično do skrajnosti pripeljal lik, ki je mlahava lutka v rokah svojih navideznih zaveznikov in prijateljev, slep in naiven, pravzaprav nemočen, ker je njegova usoda določena vnaprej. Določena zaradi zavisti in pohlepa, ki divja v glavi in srcu
Kasija (upodobil ga je Gaber K. Tsreglav), ki je za slavo in moč pripravljen iti prek trupel. Dobesedno. V spletko potegne tudi najzvestejšega in Cezarju najbližjega prijatelja Bruta.
Brut Uroša Smoleja je dobro odigran - z malo naivnosti in slepega zaupanja Kasiju, vendar z močnim prepričanjem v pravilnost svojega izdajateljskega ravnanja. Zdi pa se, da na račun krajšanja teksta malo umanjka tisti začetni del, ko se v Shakespearjevem Brutu porajajo dvomi. Manjka vzgib, ki ga pripelje do tega, da izda Cezarja, a očiten režiserjev poudarek na drugem delu igre upraviči tudi ta manjko.
Ob boku Kasiju in Brutu stoji tudi Aljoša Ternovšek v vlogi Kaska, ki je odločen in vdan zarotnikom že od začetka. In vse do konca, ko se v silnem boju spopadajo z edinim, ki se izkaže za Cezarju resnično zvestega – Marka Antonija, katerega vlogo je prevzel Boris Ostan. Zagotovo vrhunec že sicer odlično odigrane vloge je govor, ki ga ima Mark Antonij ob mrtvem vladarju, ko nagovarja ljudstvo. To naredi prepričjivo, z vero v svoje besede in iskrenim prijateljstvom do Cezarja, ki ga poveliča do zvezd in s čistostjo v srcu prikaže vladarja kot pravičnega in ljudstvu vdanega – celo po smrti. Edina ženska igralka v drami je Karin Komljanec, ki upodobi Kalpurnijo in Porcijo, ženi Cezarja in Bruta. Njeni vlogi ne izstopata, kar pa zagotovo tudi ni namen igre - ženski se v tej tragediji pač ne verjame. Ne verjame ji Cezar, ki ga kot blazna svari pred smrtjo, in ne verjame ji Brut, ki ga kot žena in ženska neskončno ljubi, a je ta ljubezen zanjo na koncu pogubna.
Igra je polna režiserskih domislic, ki jih igralci samosvoje in na izviren način zajamejo in interpretirajo. Posegi v prevod Milana Jesiha so sicer minimalni, kar igralcem včasih nekoliko otežuje izrekanje poetičnih verzov, a toliko opaznejši pri bistvenejših stavreh, ki zadevajo igro samo. Izvrstna ideja so bobni, nameščeni pod odrom, ki skoraj ves čas spremljajo igro. Včasih jih zamenja glasbena podlaga iz ozadja, ki pripomore k temu, da predstava ne zapade v dolgočasje ter da dialogi in monologi igralcev ne izzvenijo v mučno prazno tišino. To, da je igralcev manj in ima zato vsak od njih po tri vloge, toka predstave ne zmoti in je tudi ne dela nerazumljive; dovolj dobro so izpeljani preskoki vlog – z različnimi oblačili, spremenjenjenim glasom, gestami in drugimi podrobnostmi. Vrh predstave, Cezarjev umor, je prikazan na izviren način, kot trganje obleke oziroma mesa s Cezarja, podkrepljen pa je z močno simboliko barv – rdeče in bele. Zgodi se kmalu, v prvi tretjini predstave, kar že takoj nakaže na željo, poudariti zgodbo po umoru. Zgodbo, ki je morda zanimivejša - sploh za ta povolilni čas - in ki temelji na razpletu dogodkov, na posledicah, ki jih morajo nositi izdajalci in Cezarjevi morilci. Kaj se zgodi z njimi? Ali svoja dejanja obžalujejo, ali se hrabro borijo v neomajanem prepričanju v svoj prav? Se pohlep in želja po vladanju res izplačata? Morda ... morda pa tudi ne. Predstava Julij Cezar da dobro iztočnico za razmislek o tem vprašanju.
Predstavo Julij Cezar si je v Mestnem gledališču ogledala Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>