Med nami so že mrzli dnevi in z njimi prihaja tudi zima, zato smo se predstavi Zimska pravljica še toliko lažje prepustili. Gibalna predstava je delo mladega nadobudnega plesalca in koreografa Boruta Bučinela, ki se nam je predstavil že v štirih samostojnih plesno-gibalnih predstavah: Polnoletni, Kdo me riše, Pamptikon in Odiseja.
Med nami so že mrzli dnevi in z njimi prihaja tudi zima, zato smo se predstavi Zimska pravljica še toliko lažje prepustili. Gibalna predstava je delo mladega nadobudnega plesalca in koreografa Boruta Bučinela, ki se nam je predstavil že v štirih samostojnih plesno-gibalnih predstavah: Polnoletni, Kdo me riše, Pamptikon in Odiseja.
Gibalka se začne s tem, da Borut Bučinel, ki je edini nastopajoči v predstavi, poje majhno ladjico, zgibano iz papirja. Ladjice so posejane povsod po dvorani in ves čas predstave jih plesalec skuša pomesti iz svoje glave. S tem hoče povedati, da je konec poletja, da se začenjajo bolj mrzli, temačni dnevi.
V Bučinelovih predstavah vsakokrat zasledimo zelo razgibano scenografijo. V Zimski pravljici poleg ladjic oder krasijo tudi nekakšne stopnice, v katerih so vrata in nekaj predalov. Vrata vodijo v majhno sobico pod stopnicami. Občutek dobimo, da je sobica ta isti prostor na odru, saj je zatočišče plesalca. Ali pa neko skrivališče pred mrazom, ki ga čaka, pred zimo, ki ji nekako ne more uiti. Po odru posipa moko. Zapadel je sneg in on se je postaral. Starost je metafora zime, teže, ki prežema ta letni čas.
Gib plesalca je ves čas počasno premikanje, je gib starca, ki bolj kot navzven deluje navznoter. Bori se s samoto. Samoto doživlja na več ravneh. Ker je sam na odru, ker je star in ker je samota največja spremljevalka starih ljudi. In seveda, ker je zima in so ljudje pred mrazom poskriti po svojih kotičkih. Takrat ni veliko sonca, dostikrat pa ga zmanjka tudi v naših srcih, tako kot ga je zmanjkovalo v ugašajočem srcu starca.
Z belo lutko, ki je ves čas prisotna na odru, Bučinel zapleše mrtvaški ples. Mrtvaški zato, ker jo potem položi v krsto, ki jo privleče izpod stopnic. Mučnost ozračja narašča. Pasivnost na igralčevem obrazu, bolščanje v temo, počasnost starca je pravo nasprotje temu, kar se dogaja v njegovi notranjosti in s tem v atmosferi na odru. Bori se, ubija zimo, težkost, temo. Pokrije krsto in z razbitimi koščki stekla ustvari čarobno svetlobo. Prizor je lep, a svetloba je umetna. Kljub temu, da je zima zaprta v krsto, še vedno čutimo mraz, še vedno se nam v ozadju prikazuje odsev njenega obraza. Dvom, otožnost, melanholija in žalost ostajajo. Tesnobne občutke poveča močan vonj kadila.
Težka pesem, nekakšen rekviem za Zimsko Pravljico, ki je delo skupine Melodrom, se pomeša s kadilom in zlije s temo. Konec. Starec je v pravljici ubil zimo - realnost, vendar je s tem ubil tudi sebe. Izpostavi se nam vprašanje o borbi človeka z naravo. Mogoče gre le za borbo s svojimi mislimi, za borbo s samim seboj. Ali je vredno premagovati stvari, ki so večje od nas, ali pa je bolje, če se jim prepustimo? Mogoče je umrl v objemu tople zimske pravljice; Mogoče sta odsev ženskega obraza na steni in bela lutka na odru ženska, ki jo je ljubil.
Predstava je kljub minimalističnemu gibu, ki riše zgodbo na zelo jasen in razumljiv način, zelo zanimiva, saj napetost ves čas narašča. Starec nam čisto preprosto pripoveduje svojo zimsko pravljico, ki pa ni le zgodba o umiranju pred toplim domačim ognjiščem, ampak razodeva tudi druge življenjske resnice - samoto in ključ do skrivnosti, kako v mrazu najdemo toplino, kako v temi najdemo svetlobo in obratno.
Kot tudi v prejšnjih Bučinelovih delih je tudi v tej predstavi svetloba zelo natančno določena in je pomemben del predstave, saj tudi ona počasi odkriva in prikazuje zgodbo. Tudi tokrat je luč poleg Radovana Jaušovca oblikoval kar plesalec sam. Predstave se odvijajo v Kreatoriju v Dijaškem domu Ivana Cankarja na Poljanski. Vabljeni!
Pravljico vam je pričarala Leja B.
Komentarji
komentiraj >>