Sreda, 5. 1. 2005
SanaBi
Projekt Evropske unije in Japonske, ki so ga poimenovali 2005 Japan-EU Year of People to People Exchanges, je s pomočjo Japonskega veleposlaništva na Dunaju in Japan Foundation v Ljubljano pripeljal potujočo retrospektivo devetih celovečernih japonskih filmov sedmih različnih režiserjev. Imena Ishii Sogo, Shinobu Yaguchi, Toshiaki Toyoda, Yuji Nakae, Kiyoshi Kurosawa, Junji Sakamoto vam verjetno ne povedo veliko, a dva izmed njih nehote spomnita na znamenita ustvarjalca: filmskega režiserja Akiro Kurosawo ter glasbenega komponista Ryuichija Sakamota.
Projekt Evropske unije in Japonske, ki so ga poimenovali 2005 Japan-EU Year of People to People Exchanges je s pomočjo Japonskega veleposlaništva na Dunaju in Japan Foundation v Ljubljano pripeljal potujočo retrospektivo devetih celovečernih japonskih filmov, ki jih je režiralo sedem različnih režiserjev. Imena, kot so: Ishii Sogo, Shinobu Yaguchi, Toshiaki Toyoda, Yuji Nakae, Kiyoshi Kurosawa, Junji Sakamoto vam verjetno ne povedo veliko, čeprav nas dva izmed njih nehote spomnita na znamenita ustvarjalca: filmskega režiserja Akiro Kurosawo ter glasbenega komponista Ryuichija Sakamota, ki ga poslušamo v podlagi.
Kdo stoji za izborom te retrospektive, ne vemo, verjetno pa gre za klasičen institucionalen izbor filmov, s katerimi se želi Japonska predstaviti Evropi. Projekt tovrstne izmenjave se bo nadaljeval tudi v marcu, na žalost v Cankarjevem domu, kjer bodo poleg filmske umetnosti predstavili tudi teater, ples in drugo.
Na platna Kinodvora tokrat prihajajo dela, med katerimi so nekatera ključna, ko govorimo o sodobni japonski kinematografiji. Film Labirint sanj, je delo režiserja Ishiija Soga, ki je močno vplival na Junjija Sakamota, ki je ob njegovi pomoči prišel do svojega filma Knockout, zaradi katerega se je potem Toshiaki Toyoda sploh znašel pri filmu. Prav preko teh režiserjev bomo lahko, čeprav le delno, spoznali generacijo japonskih režiserjev, rojeno v poznih petdesetih: ki se je v svetu filma znašla na zelo nenavaden način - eden je bil šahist, drugi motorist, tretji agronom - svoje filme je začela snemati z 8 mm kamero in si uspeh zagotovila že s svojimi prvenci, v osemdesetih; ter nenazadnje močno vplivala na Hollywood, ki je v poplavi začel proizvajati njihove predelave.
Japonska ima brez dvoma eno od najnaprednejših, najpogumnejših, najizvirnejših in hkrati najradikalnejših filmskih produkcij zadnjih desetletij. Tisto, kar po kapljicah pride k nam, predvsem na Filmski festival, je le neznaten odmev tistega, kar bomo lahko videli v prihodnjih dneh, od nocojšnjega večera naprej v Kinodvoru. Retrospektiva je številčno skromna, vendar pomembna. Prihaja za tiste, ki ste željni filmov iz t. i. podzemlja, od neklasičnih kinematografskih prijemov, premišljenega humorja, fantastike do brutalnih filmov.
Spomnimo se na Takeshija Kitana, ki je pri nas zaslovel z neverjetno naglico, predvsem v cinefilskih krogih in se s časom naselil tudi v domačih videotekah širšega občinstva. Za njim se je to zgodilo Takashiju Miiku, ki je inteligentnejšo, vzdržljivejšo in zahtevnejšo občinstvo s filmom Avdicija leta 1999 popolnoma presentil in šokiral. Takashi Miike je postal ikona radikalnejšega japonskega filma, nekonvencionalnega žanra, kultni režiser, čigar kinematografski učinek seže dlje, kot mu gledalec dovoli. Prav z njim, ki ga na začetku namenoma nismo omenili in njegovim filmom Indija Koromandija iz leta 2002, se omenjena retrospektiva v Ljubljani tudi otvarja.
Obenem pa začenja pohod na ljubljanska platna še en njegov film, Obiskovalec Q iz leta poprej, ki se bo v redni distribuciji začel vrteti prav času te retrospektive, prav tako v Kinodvoru. Njegove filme lahko na najbolj strnjen način označimo za brutalne, v nerazdružljivi prepletenosti nasilja in seksualnosti. Mnogim jih odsvetujejo, a kaj bi lahko bilo bolj intrigantnega kot prepoved, ki s tem filmom zagotovi kvečjemu uspešnejšo promocijo, zato: pridite na Takashija, vendar ne bodite začudeni, če si boste želeli dvorano zapustiti še pred koncem filma … Že nocoj, ob 20.30 uri, vam sporoča Sabina Đogić.
Komentarji
komentiraj >>