Ponedeljek, 10. 1. 2005
dani
Vedno me je presenečalo dejstvo, da so že vrsto let v svetu raznolike glasbene ponudbe najbolj samosvoje usmerjeni, originalni in ‘v glavi’ odprti glasbeniki prav tisti, ki so svojo kariero začeli v hardkorovskih, pankerskih ali kako drugače ‘dratarsko’ nastrojenih bendih. Torej tisti, ki so v mladostni zagnanosti spuščali živalske krike, drgnili kitare do nezavesti in napadali korporativni sistem, dandanes pa svoje zanimanje usmerjajo v zares pisan glasbeno-zvočni svet, ki lahko seže do elektronike, jazza, improvizacije, post-rocka in še in še bi lahko našteval. Že v naši mali podalpski deželici je veliko bivših, dandanes že malce ostarelih pankerjev, ki trenutno plujejo po povsem nepričakovanih zvočnih svetovih, da o svetovnih razmerah niti ne govorim ... (več) ...
... Podobno je tudi s svetom, ki mu poveljuje ponovni razcvet sodobnega, a v preteklost zazrtega neo-folka, kamor lahko prištejem seveda tudi vrsto tistih, ki si za svoje primarno sredstvo izbirajo izključno redefiniranje in osvežitev pogleda na akustično kitaro. Če malce pomislite in pobrskate po svojem spominu, vam bo kaj hitro jasno, da sodobni mojstri akustike, kot so npr. Jack Rose, Harris Newman, Glenn Jones in podobni, prihajajo prav iz ‘dratarskega’ koreninskega sveta. Ok. Že res, da so že v mladih letih redno na domači verandi igrali akustično kitaro, a ideološka stališča panka in hardkora, ki sta v svojih najbolj plodovitih časih prepovedala akustiko in zastopala rek – ‘prekleti hipiji so uničili muziko’ –, so dotični inštrument za vrsto let potisnila v najtemnejši in najbolj zaprašen del dnevne sobe. A kljub t.i. ‘prepovedi’ pa akustika nikoli ni bila pozabljena, kar nenazadnje dokazuje tudi množica svežih in skrajno originalnih kitaristov, ki dandanes končno lahko pridejo na svoj okus ter nas preprosto prisilijo, da pozabimo na vse, kar smo vedeli (oz. mislili, da vemo) o akustični kitari. Postavite torej vse predsodke na stran, saj bomo tudi tokrat nadaljevali s prenovo našega pogleda in razumevanja ‘osamljenega’, a nikoli predvidljivega uporabljenega sredstva.
In tudi za našega nocojšnjega gosta – gospoda Richarda Bishopa – bi lahko rekel, da njegove korenine sežejo tudi v svet kitarskega drvenja. Čeprav je to posploševanje, ki mu lahko dela le krivico. In zato je prav, da svojo tezo postavim nekoliko drugače. Verjamem namreč, da ste za njega slišali vsaj v kontekstu njegove matične skupine Sun City Girls, ki sicer nekaj svoje nestanovitne in shizofrene zvočno-idejne identitete dolguje tudi panku. A to se najbrže odraža predvsem skozi dejanja, razmišljanja in ‘naredi sam’ estetiko, precej manj pa je ta stran opazna v sami glasbeni govorici. Sun City Girls so namreč v svoji že skorajda 30-letni karieri spremenili toliko zvočnih obrazov kot le malo kateri bend v polpretekli zgodovini popularne godbe, saj na nobeni plošči pravzaprav nisi mogel vedeti kakšno presenečenje, če ne celo šok, te tudi pričakuje. Znajo še kako dobro provocirati, poslušalca vedno znova prisilijo k razmišljanju, dolgo časa so – podobno kot npr. The Residents – ohranjali svojo pravo identiteto, zakrito za tradicionalnimi karnevalskimi azijskimi oblačili in maskami, nenazadnje pa je dotični trio iz Seattla nenehno negoval svojo obsedenost z različnimi kulturami in muzikami tega sveta. To je še najbolj očitno prav pri eni od dveh založb, ki ju tudi vodijo. Govora je seveda prav o etiketi Sublime Frequencies, kjer izdajajo predvsem skrajno obskurne terenske posnetke godb iz Azije, Afrike, Bližnjega Vzhoda in podobno. A verjamem, da je zgodba o tej založbi tudi poslušalcu tega radia že dobro znana, pomembna pa je predvsem zaradi dejstva, da so skupini prav vsa popotovanja in beleženja nekega trenutka v času ter prostoru na široko odprla oči, um, izoblikovala pogled na svet in nenazadnje pomagala tudi njihovim privržencem, ki so se lahko podali v odkrivanje skrajno eksotičnih, zapostavljenih in mnogokrat po nepotrebnem spregledanih ter ‘nepokvarjenih’ svetovnih muzik, ki jih zahodno korporativni kolesje še ni in jih najbrže tudi ne bo nikoli ujelo v svoje neusmiljeno kolesje, ki uničuje dušo, telo in razum.
In vse našteto je še kako pomembno tudi za razumevanje solistične poti gospoda Richarda Bishopa. Ko boste namreč slišali njegove nadvse osebne, strastne, ponotranjene in prelepe akustične polete, vam bo kaj hitro jasno, da je iskanje stičnih točk (in nenazadnje tudi poudarjanje očitnih razlik) med različnimi svetovnimi muzikami in kulturami tudi pri njem še kako izpostavljeno. Sicer na precej bolj subtilni in v detajlu prebivajoči ravni, a nič zato. Tokrat namreč ne gostimo še enega predelovalca tako razvpite akustične šole založbe Takoma, ki ji poveljuje predvsem obujanje spomina na kult Johna Faheya in Robbieja Basha. Ne, pa čeprav poseganje po motivih in melodijah predvojnega bluesa, folka in countryja tudi Bishopu ni tuje. A ni prevladujoče, s čemer se kar precej distancira od dela že omenjenih artistov, kot sta Jack Rose in Glenn Jones. Richarda Bishopa namreč precej bolj zanimajo tista področja, ki mu lahko v samoučnem pristopu in odkrivanju novega ponudijo svežo možnost izhoda. Ok. Oboževanje indijske rage in psihadelike je že pričakovana poteza, zato pa toliko bolj preseneti ‘poskok’ k tradiciji Vzhodne Evrope, Španije ter arabskega in ciganskega melosa. S tem pokaže tisto širino, ki marsikomu primanjkuje, saj verjamem, da se Bishop nikoli ne bi hotel ujeti v kalup, kaj šele, da bi vse podredil le kompoziciji, tehnični bravuroznosti, razkazovanju mojstrstva in egotripu. Daleč od tega, saj že sam naslov njegove druge plošče Improvika nakazuje kam tokrat pes moli svojo taco. V pokrajino, ki ji diktita prosti tok misli, ‘notranji’ instinkt oz. občutek ter improvizirana pot prstov, ki skrajno občutljivo drsijo po kitarskih strunah. In kar je najpomembnejše – kitara izveni prav tako, kot da diha, živi in se prehranjuje prav z nebrzdano človeško energijo in močjo misli.
In če me spomin zanese k njegovemu neverjetnemu akustičnemu prvencu Salvador Kali, ki ga je pred sedmimi leti izdal pri priznani založbi Revenant, so razlike med obema platama zelo opazne. Že v tem, da je bil prvenec precej bolj baziran na ohlapni kompoziciji, zvočnost je bila precej bolj rudimentarna in arhaična, nenazadnje pa je opustil tudi klavir, kar je zagotovo precejšnja izguba, saj je prav z arabsko motiviko, ki je podkrepila mističen klavirski vihar, povzročal najbolj intentivno slušno izkušnjo in ponudil še nekoliko več izrazne širine. A nič ne de, saj tudi omejitev na akustično kitaro ponuja dovolj maneverskega prostora njegovi fenomenalni drugi plošči Improvika, ki prinaša obilo skrajno intenzivnih slušnih radosti. Takih, ki na trenutke vsaj navidezno nakažejo izgubo kontrole v svetu ‘teksturenih’ labirintov in mrež, ki jih Bishop spretno plete, a njegovi prsti – pa kakor koli daleč že gredo v svojem raziskovanju – vedno najdejo pot domov in nenehno ohranjajo omamen okus za lepoto, melodijo in avanturizem. In to je bržkone najpomembneje. In res sem vesel, da se je podzemna, a že zelo uveljavljena založba Locust Music odločila, da zaradi svoje obsedenosti z zvočnostjo akustične kitare, v svojem katalogu ‘ustanovi’ tako imenovano Wooden Guitar serijo. In prva ‘izdelka’ te serije - kompilacija Wooden Guitar in plošča Improvika Richarda Bishopa – sta zares fenomenalen uvod, v prihodnosti pa lahko pričakujemo vsaj še dolgometražne izdelke takih imen, kot so Jack Rose, Steffen Basho-Junghans in Tetuzi Akiyama.
Komentarji
komentiraj >>