Sreda, 12. 1. 2005
BIGor
Butthole Surfers niso bili usojeni Ljubljani. Spisek neuspešnega toplega pričakovanja, ki traja dobrih deset let, se je podaljšal novembra lani, ko je bil odpovedan še ljubljanski nastop njihovega pevca in frontmana, Gibbya Haynesa, ki je lani v družbi kitarista Kylea Ellisona, bobnarja Shandona Sahma in basista Nathana Calhouna posnel solistični album. Kot številni drugi junaki rock and roll zgodovine se je znašel pred veliko preizkušnjo. Minulo delo je vedno izhodišče za ocenjevanje novih produktov in če imamo opravka s takšnim norcem kot je Gibby Haynes iz teksaških Butthole Surfers, so pričakovanja toliko večja in ocenjevanje je lahko toliko ostrejše ali pa tudi ne ... (v celoti ...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 12. 1. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
GIBBY HAYNES & HIS PROBLEM – s/t (Surfdog, 2004)
*Butthole Surfers niso bili usojeni Ljubljani. Spisek neuspešnega toplega pričakovanja, ki traja dobrih deset let, se je podaljšal novembra lani, ko je bil odpovedan še ljubljanski nastop njihovega pevca in frontmana, Gibbya Haynesa, ki je lani v družbi kitarista Kylea Ellisona, bobnarja Shandona Sahma in basista Nathana Calhouna posnel solistični album. Kot številni drugi junaki rock and roll zgodovine se je znašel pred veliko preizkušnjo. Minulo delo je vedno izhodišče za ocenjevanje novih produktov in če imamo opravka s takšnim norcem kot je Gibby Haynes iz teksaških Butthole Surfers, so pričakovanja toliko večja in ocenjevanje je lahko toliko ostrejše ali pa tudi ne.
Locust Abortion Technician, Rembrandt Pusyhorse, Psychis, Powerless ... Another Man's Sac in Hairway To Steven so remek-albumi neodvisnega rocka 80. let, brez katerih preprosto ne gre. Njihovo poznavanje bi moralo biti sestavni del splošne izobrazbe o rocku. Morda so to za nekoga grešne ali celo vražje misli, vendar Butthole Surfers sodijo med ključna imena dobe po punku. Skozi 90. leta so se nato prebijali kot veterani te ere. S podpisom za veliko Capitol so prišli do boljše produkcije, kar pa ni vplivalo, da bi bili albumi Independent Worm Saloon, Electriclarryland in Weird Revolution tako prelomni kot omenjeni iz 80. let. Po izidu zadnjega, leta 2001, je skupina nastopala še kakšno leto in nato zopet izginila za nedoločen čas.
Solistični album Gibbya Haynesa je realizacija idej iz zadnjih let in brez težav bi bil nadaljevanje spiska albumov Butthole Surfers. Na njem ohranja razpoznavno psihadeličnost in s plesno ritmiko začinjeno melodičnost Butthole Surfers z zadnjega albuma Weird Revolution. Prisotnost kitarista Kylea Ellisona, spremljevalnega člana Butthole Surfers v zadnjem obdobju, ter Paula Learya, kitarista Butthole Surfers za produkcijsko mizo je še toliko bolj prispevalo k neizpodbitni pristotnosti viže Buttole Surfers v Gibbyevem solističnem delu. Gibby Haynes je od nekdaj osrednje avtorsko jedro Butthole Surfers in temu se v lastnem avtorskem delu ne more izogniti. V družbi z glasbeniki, ki so se mu v celoti podredili in mu sledijo na tej poti, je ustvaril album, ki ni za nostalgike za dobrimi norimi Butthole Surfers. Bližje je tistim, ki so jih spoznali šele z Independent Worm Saloon. Ni pa zanemarljivo, da imamo vendarle opravka samo z Gibbyem, ki s solističnim albumom potrjuje, kdo je bil idejni motor Butthole Surfers. S svojim problemom nam nudi nekaj zlatih in tudi sladkih trenutkov, pri tem nas zapelje tudi v kakšno zgrešeno smer in preprosto rečeno zabluzi. Velik otrok Gibby Haynes z veliko zagnanostjo še vedno uporablja svojo pogruntavščino Gibbytronix in nas zapeljuje s halucinogenimi pretvorbami. V spogledovanju z britanskim melosom, mešanico Jesus & The Mary Chanin, Oasis, Spacemen 3 in Happy Mondays nas vodi v psihadelične sfere in se z duhom Rokya Ericksona brez težav kosa z liričnostjo Red Hot Chilli Peppers. Butthole Surfers so svoj čas zažigali prikolice R. E. M., za takšne norosti je danes Gibby Haynes že prezrel, še vedno pa je nadarjen pevec, ki z glasom in stasom zapelje in tudi postavi rdečo nit. Z lastnim albumom si je dal duška!
BIGor
Komentarji
komentiraj >>