... novi predsednik Abhazije je opozicijski kandidat Sergej Bagapš ...
... predsedniku Mahmudu Abasu navkljub Hamas ne namerava predati orožja ...
... predsednik Nikaragve Enrique Bolanos in opozicijski sandinisti podpisali sporazum o sodelovanju ...
... predsednik George Bush mlajši ne obžaluje napada na Irak ...
... predsednika Drnovška ne bo na proslavo dneva domačega vojaškega letalstva v Cerklje ob Krki ...
Domači neoliberalni podmladek, katerega cvet pravzaprav adolescentnih modrecev z doktorjem ameriških ekonomskih znanosti Mićom Mrkaićem na čelu je združen v Strateško-ekonomski svet, za katerega naj bi se skrila vsa strokovna nekompetentnost Janševih gospodarskih in finančnih ministrov, bi si lahko za zgled vzel denimo Vietnam. Namesto, da bi kitajsko prihodnost napovedovali zgolj domačim delavkam in delavcem iz industrijsko neperspektivnih panog, bi lahko za zgled vzeli plače vietnamskih politikov in javnih uslužbencev.
Kljub nedavnemu povišanju plač tako vietnamski predsednik Tran Duc Luong mesečno v družinski proračun prispeva pičlih 183 evrov predsedniške plače. Enako plačo kot predsednik države pa ima zgolj še pravzaprav najvplivnejši človek v državi – generalni sekretar vietnamske Komunistične stranke Nong Duc Manh. Plača vietnamskega premierja pa je že manjša, znaša namreč zgolj 175,40 evra.
Še bolj skromno pa se položaju primerno skozi mesec prebijajo vietnamski ministri, ki domov mesečno prinesejo od 137 do 145 evrov. Res sicer je, da je Vietnam z 420 evri bruto domačega proizvoda na prebivalca ena najrevnejših držav na svetu, toda - modreci iz Strateško-ekonomskega sveta pozor! – država ima za več kot 7 odstotkov letne gospodarske rasti.
Poslušate do naklepov domače neoliberalne in druge politične svojati skeptični off program Radia Študent!
V modi so demokratične revolucije. Na ponovljenih volitvah v gruzijski avtonomni pokrajini Abhaziji se je na predsedniški tron ponovno, tokrat kar z 90 odstotno večino oddanih glasov, povzpel opozicijski kandidat Sergej Bagapš. Za razliko od prvega, neuspelega poskusa volitev 3. oktobra, po katerih je vrhovno sodišče Bagapšovo zmago zaradi pritiskov pozicijskih protestnikov razveljavilo, njegov protikandidat Jakub Lakoba meni, da se tokrat rezultatov volitev ne izplača spodbijati. Nenazadnje je ob 58,5-odstotni volivni udeležbi osvojil zgolj 2,7 odstotka oddanih glasov.
Kljub prav tako prepričljivi zmagi Mahmuda Abasa na nedeljskih volitvah v Palestini pa tam o demokratičnem prevratu še ne moremo govoriti. Mahmud al Sahar, eden vodilnih mož Hamasa, je namreč svetu sporočil, da, kar se njegovega gibanja tiče, Abas nima mandata, da bi se z Izraelom pogajal o prekinitvi ognja. Dokler bo trajala izraelska okupacija - izraelski vojaki so danes na območju Gaze ubili nekega Palestinca -, pa se v Hamasu tudi ne nameravajo razorožiti. Število palestinskih žrtev od začetka zadnje intifade v septembru 2000 se je tako povzpelo na 4658.
Nekoliko bolj sproščeno pa bo do konca mandata januarja leta 2007 dihal predsednik Nikaragve Enrique Bolanos. Z nekdaj upornimi, zdaj pa opozicijskimi sandinisti je namreč podpisal sporazum o sodelovanju, s katerim naj bi premostili politično krizo v državi. Bolanoso si bo predsedniški mir kupil z zavezo, da se bo vlada posvetila socialnim ukrepom v zdravstvu in šolstvu ter nadomestilom za kmete, ki so jih prizadeli mednarodni prostotrgovinski sporazumi.
Presenetljivo sporazumno pa so se na predsedniško zmago Viktorja Juščenka odzvali v Moskvi. Da Ukrajina geografsko ostaja tam, kjer je, torej ob meji z Rusijo, je na ruskem veleposlaništvu v Washingtonu prijavil ruski obrambni minister Sergej Ivanov. Napoved, da bosta Rusija in Ukrajina v prihodnje normalno sodelovali, pa je hladen tuš za poraženca Viktorja Janukoviča, katerega predstavniki so napovedali, da se bodo po pravico ponovno obrnili na ukrajinsko vrhovno sodišče. Da si bo to vzelo dovolj časa za premislek o svoji odločitvi, pa bodo poskrbeli s kar 600 dokumenti in 240-imi videoposnetki.
Predsedniška osebnost leta 2004 – George Bush mlajši - pa nikakor ne obžaluje odločitve za napad na Irak. Jebi ga, dejstvo, da se je izkazalo, da Irak ni imel orožja za množično uničevanje, pomeni, da je zdaj potrebno ugotoviti, kaj je šlo narobe pri zbiranju obveščevalnih podatkov. Drugače pa so k preložitvi iraških volitev, predvidenih za 30. januar, pozvali v Washington Postu, kjer menijo, da bi tako lahko preprečili morebitno državljansko vojno med suniti in šiiti.
Kljub vojaškim operacijam ameriških sil po vsem Iraku, v okviru katerih je na hladno odromalo skupno 48 ljudi, so oboroženi uporniki proti okupaciji tudi danes v večna lovišča poslali sedem ljudi, za nekega turškega poslovneža pa bodo raje zahtevali odkupnino. Skupina Islamski džihad v Iraku pa je ameriške plačance pozvala, da položijo orožje in se pridružijo iraškim upornikom. Tisti, ki se bodo zoperstavili politiki ameriškega vojaškega predsednika Busha mlajšega, pa se naj zatečejo v mošeje, cerkve in domove, kjer bodo uživali zaščito iraškega ljudstva.
Georgu Bushu mlajšemu, čigar administracija se kljub civilnim pritiskom ne namerava odreči mučenju kot enemu od možnih ukrepov med zasliševanjem sovražnih bojevnikov, pa se je po robu postavilo tudi ameriško vrhovno sodišče. Z glasovi sedmih sodnikov proti dvema je namreč razsodilo, da ameriška administracija nima pravice neomejeno zadrževati nezakonitih priseljencev v zaporu. Republikanski vtis so nekoliko popravili z razsodbo, da pa administracija res ne potrebuje privoljenja matične države nezakonitega priseljenca, da ga izžene nazaj domov. Več o dogajanju onstran luže pa naša ameriška dopisnica Lidija Poljaček.
///////////////////////////////////////
Spodbudne novice pa prihajajo iz jugovzhodne Azije, kjer še vedno preštevajo in pokopavajo mrtve. Iz Indije se je sicer po telefonu javil še zadnji pogrešani državljan rodne grude Gašper Jeglič, popotresni valovi cunamija pa so po podatkih Azijske razvojne banke v revščino pahnili okoli dva milijona ljudi. Toda na boljše kaže v indonezijski provinci Aceh, katere oblasti so pripravljene sprejeti pomoč tujih vojaških sil. Spodbudna pa je predvsem novica, da so se za obnovitev dialoga in mirovna pogajanja zavzeli uporniki, ki se borijo za odcepitev Aceha.
Evropske politične duhove pa je spet nekoliko razburil
francoski desničar Jean Marie Le Pen, čigar mnenje je, da okupacija Francije s strani nacistične Nemčije med drugo svetovno vojno ni bila posebej nehumana. Zaradi njegovih izjav je pravosodni minister Dominique Perben odredil policijsko preiskavo.
Po objavljenih podatkih o proračunskem primankljaju pa je nekoliko bolj jasna humanitarna zagnanost Nemčije, največje posamične donatorke za žrtve cunamijev. Glede na to, da nemški primanjkljaj narašča, lani je znašal že 3,9 odstotka bruto domačega proizvoda, Nemčija očitno računa na olajšave zaradi kršenja s paktom o stabilnosti in rasti določene zgornje meje za proračunski primanjkljaj, ki znaša tri odstotke BDP.
Tudi predsedujoči OVSE, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je na Dunaju pristavil, da bo to organizacijo v prihajajočem letu oživljal, reformiral in uravnotežil, se zavzema za neodvisnost Kosova. Drugače si pravzaprav ni moč razložiti novice, ki je prispela le dva dneva po njegovem obisku pokrajine. Vodje kosovskih Albancev bodo še pred začetkom pogovorov o končnem statusu pokrajine poskusili kosovski zaščitni korpus preoblikovati v vojsko Kosova.
Na pravzaprav edinem vojaškem letališču v državi – Cerkljah ob Krki - pa je praznovalo domače silno letalstvo. Tistih nekaj jeklenih ptic in po sili razmer tudi 15. helikopterskega bataljona s svojo prisotnostjo vrhovni poveljnik vojske in predsednik republike Janez Drnovšek ni počastil. Ne glede na to pa slovenski vazduhoplovci ostajajo prepričani v svojo učinkovitost.
Naslednji dve leti pa po napovedih hrvaškega pravosodja v ljepi njihovi ne bo zaželenih 12, oziroma, pardon, 11 apostolov iz Slovenske ljudske stranke. Danes se že nepreklicno ve, da je bil Juda Iškarjot, ki je plačal globo, ki jo je pohodnikom na ranč Joška Jorasa iz vrst Slovenske ljudske stranke prisodil sodnik za prekrške iz Umaga, nekdanji poslanec in župan Tolmina Ivan Božič. Zakaj je torej plačal prisojeno kazen?
//////////////////////////////////////////
Do noža v hrbet, ki jim ga je s svojim dejanjem zadal Ivan Božič, pa so ostali apostoli iz vrst Slovenske ljudske stranke zadržani. Kako pa bo glede prisojene kazni ravnala vračajoča se politična zvezda, ki sliši na ime Marjan Podobnik?
//////////////////////////////////////////
Komentarji
komentiraj >>