Arterijin jedilnik bo zopet pester!

Po zadnje čase ustaljenem a popolnoma nenačrtovanem vzorcu vam bo Arterija najprej namenila kritiko razstave, sledil bo intervju. Tokratna želja po umetniških objektih je ni zanesla prav daleč. Ustavila se je ob Trnovski cerkvi, natančneje v Finžgarjevi galeriji. Pomudila se je v izključno ženski družbi. Razstava osmih mladih slovenskih likovnic je pisalo na vabilu, svoja dela pa naj bi predstavile Uršula Berlot, Vesna Blagotinšek Katušin, Taja Ivančič, Barbara Jurkovšek, Simona Šuc, Nuša Lapajne, Polona Tratnik in Barbara Zavodnik. V drugem delu se bosta v Arterijinem začasnem domovanju na valovih Radia Študent znašli Jana Flego in Katarina Petrov, dve od treh kustosov, ki so se lotili zanimivega podviga – zbirke smetane slovenske sodobne umetnosti.

Lansko leto je Finžgarjeva galerija ponudila grafično mapo osmih slovenskih mladih umetnikov in za letošnje leto obljubila novo grafično mapo. Da bi bila zadoščena enakost med spoloma, naj bi tokratna mapa predstavila nova umetniška dela osmih likovnic. V začetku januarja smo bili tako vljudno povabljeni, da se oglasimo v mali izbici v trnovskem župnišču, kjer galerija domuje. A z grafično mapo, vsaj zaenkrat ni bilo nič. Ko je Arterija pred dnevi skušala priti k razstavi na obisk, se je srečala kar z nekaj težavami, ki so kazale na neurejene obratovalne razmere te male galerije. Vrata so bila namreč ob pol četrti uri, ko se tokratna razstava odpira, še trdno zaklenjena. Ko se je Arterija po obilnem kosilu čez kako uro spet vrnila na kraj zločina, pa so se v galeriji že svetile luči. Po stopnicah se je vzpela v ljubiteljem sodobne umetnosti skoraj neznano galerijo in vstopila v svet osmih mladih, pravzaprav pa niti ne tako mladih, vizualnih umetnic. Razstava je ponudila kvalitetno dokaj neenakovredna dela in nejasno selekcijo. Arterija se nikakor ni mogla domisliti rdeče niti, ki bi razstavljena dela povezala v smiselno celoto, pri čemer ji gotovo nista bila v pomoč neobstoječe spremno besedilo k razstavi in popolnoma nevtralen naslov razstave: Osem mladih slovenskih likovnic. Njena edina domislica je bila, da je kustos razstave izmed slovenskih slikark pravzaprav ne več najmlajše generacije, izbral osem najodličnejših, tistih, ki lahko gledalcu ponudijo kar največ. Če je bila selekcija zasnovana na ta način, se Arteriji ni zazdela dobra. Na razstavi je pogrešala npr. delo Anje Jerčič, ki se je pred kratkim javnosti predstavila z odlično razstavo v Equrni, ali pa kvalitetna dela Ksenije Čerče, dveh umetnic, ki sodita v isto generacijo kakor Uršula Berlot ali Polona Tratnik, ki se predstavljata na razstavi. Ne glede na to, da se je Arterija takoj okregala, da ni razstave na svetu, ki bi z izborom zadostila vsem obiskovalcem, pa bi dela omenjenih umetnic gotovo lahko nadomestila marsikatero delo na razstavi. Slika največjega formata v Finžgarjevi galeriji, delo Taje Ivančič Arterije ni pritegnilo niti po formalni niti po vsebinski plati. Mešanica stilizirane, nekoliko Klimtovske vertikalne krajine, ki jo naseljujejo srne, ob katerih bi lahko bledo posanjali bolj umirjeno plat nemškega ekspresionizma in na kateri v ospredju dominira realistično odslikan prstan, se giblje na pol poti med pravljično ilustracijo, globino in ploskovitostjo ter sliko in risbo.

Boljše delo, ki pa je popolnoma neprimerljivo s klasičnim slikarskim načinom Ivančičeve, se zdi osem malih printov Polone Tratnik. Ti nadaljujejo njeno konceptualno in v vode biotehnologije napoteno delo prejšnjih nekaj let. V Ljubljani se je Tratnikova pred leti predstavila s kvalitetno in dodelano razstavo 37˚ v galeriji Kapelica, prav zdaj pa lahko njene z mikroorganizmi poseljene skodelice občudujete v Naravoslovnem muzeju. V Finžgarjevi galeriji Tratnikova predstavlja printe, na katerih se bohotijo razrasli mikroorganizmi, vendar pa ti gledalcu niso predstavljeni nelagodno. Že sami mikroorganizmi ustvarjajo nekakšne abstraktne, ornamentalne površine, ki so poudarjene s pozornostjo, ki jo je avtorica namenila okvirjem slik ter medeninastim napisom pod njimi. Ti organsko nastale posnetke spreminjajo v dragocene umetniške objekte.

Ogleda sta vredna tudi projekta Simone Šuc in Uršule Berlot. Oba nadaljujeta že znane umetniške strategije avtoric. Uršula Berlot predstavlja manjši objekt iz pleksi stekla in umetne smole – njene sublimne prozorne mehurčkaste pleksi slike so nekoč delile prostor v baru Minimal, tokrat pa so se iz dveh dimenzij preselile v prostor. Mnogi objekti Simone Šuc, izdelani na vrtni tkanini, na in v kateri v različnih barvah domuje geometrijski element kroga, so pred kratkim lomili trenutke na razstavi Preseženi slikovni okvir v Bežigrajski galeriji, kjer se je predstavila tudi Berlotova.

Nuša Lapajne tokrat predstavlja podobe nekakšnih čudnih velemestnih monstrumov, ki bi presenetili vsakega še tako naprednega futurista, v naši dobi pa ne zbudijo prevelike pozornosti. Vesele barve, s katerimi sta stolpnici ovekovečeni na obeh manjših delih, odvzamejo nekaj tehnološkosti in neprijetnosti bivanja v novodobnem osamljenem metropolisu. Dubajsko znamenitost – najboljši hotel na svetu - Burj al Arab je Lapajnetova preslikala skupaj s samotnim otokom in ga le z ozkim pasom ceste povezala s kopnim, prav tako v Dubaju pa si je sposodila stolpa Emiratov.

Na razstavi sta navzoči tudi dve grafiki Barbare Zavodnik, ki sta Arterijo popeljali globoko v preteklost mračnega temnega modernizma. S tem se skladata tudi poetična naslova obeh abstrakcij. Nobene sledi sodobnosti, novih grafičnih tehnik, računalniškega sveta, medijskih podob, namesto tega pa globoka potopitev v mračne vode ročnega dela in desetletij, ki so se že iztekla.

Sublimno modernistična, vendar nekoliko svetlejša, je tudi v dva kosa razdeljena slika najmlajše predstavljene umetnice Barbare Jurkovšek, ki ne preveč pretanjeno prekriva belino z vodo razredčenimi modrimi nanosi. In zadnje razočaranje.

Ko je Arterija pretaknila vse kote razstavnega prostora in pokukala tudi v temino, kjer se je skrival paznik razstave, je ugotovila, da na razstavi niso predstavljena dela vseh osmih umetnic. Dela Vesne Blagotinšek Katušin namreč Arterija na razstavi ni našla. Našla ni niti obvestila, kaj se je zgodilo z delom na vabilu zapisane umetnice. Ali gre za nevidno umetnino, skrajno stopnjo modernističnega uma ali pa umetnica dela na razstavo preprosto ni dostavila? Ko se je z vprašanjem obrnila na vodstvo galerije so ji namignili, da gre za presenečenje in se bo menda delo – morda performans – umetnice, še pojavilo na razstavi. Razstave v skoraj skriti Finžgarjevi galeriji že tako ali tako ne pritegnejo mnogih obiskovalcev, če pa bodo njihova vrata ostajala zaprta tudi v času obratovanja, pa bodo pete odnesli še tisti redki, ki si želijo ogledati, kaj jim ponuja.

Tokratna razstava vsaj v Arterijinih očeh ni vzbudila niti pozitivnega, pa tudi ne povsem negativnega vtisa. Ker v galeriji v kratkem obljubljajo grafično mapo osmih umetnic, od katerih se jih sedem predstavlja na razstavi, bo Arterija počakala, da bo mapa izšla in takrat z vami delila svoj končni vtis. Upa, da bo sladkanje z grafično mapo izboljšalo okus po razstavi.