Da zaradi naslova ne bi pričakovali preveč, so ustvarjalci predstave povedali, naj ga ne jemljemo dobesedno. Da je zgolj malce provokativen in bi bilo ustrezneje reči – nekaj malega o ženskah. Lahko da se boste v kateri od vlog prepoznale, lahko da boste jezne, da, za boga, me pa nismo take, lahko da boste samo zavijale z očmi ali pa se nasmejale – kaj od tega gotovo; predstava predvsem želi, da iz dvorane ne odidemo ravnodušni.
Miro Gavran: Vse o ženskah (Mala scena MGL)
Da zaradi naslova ne bi pričakovali preveč, so nam ustvarjalci predstave že na tiskovki povedali, naj ga ne jemljemo preveč dobesedno. Da je zgolj malce provokativen in bi bilo morda ustrezneje reči – nekaj malega o ženskah. Ker resnično nihče nikoli ne bo mogel doumeti žensk. Moški sploh ne. In zagotovo je nezgrešljivo dejstvo, da lahko dramo s takim naslovom napiše edinole moški.
Dramatik Miro Gavran ima lastno gledališče v Zagrebu, je zelo aktiven in produktiven avtor, napisal je več kot trideset dram in nekaj romanov, in to pri le nekaj več kot štiridesetih in velja za trenutno najbolj igranega avtorja. Predstavo Vse o ženskah trenutno uprizarjajo tudi v ZDA in na Slovaškem, v soboto pa so jo premierno uprizorili na Mali sceni Mestnega gledališča.
Kar ponuja Gavranov tekst, je moški pogled. Malce subjektiven in delno kolektiven. Tematika seže v žensko psiho in sproža različne odzive, ponuja marsikaj v razmislek in nas zabava. Situacije, ki jih uprizori njegov tekst, so kot filmska zgodba, ki je izsek življenj njenih glavnih, ženskih oseb. Kar vidimo na odru, je trenutna situacija, ki se razvije in dokonča pred nami, o predzgodbi izvemo iz dialogov. Gavranove ženske niso klišejske in stereotipne, niso neka Eva, ki se skriva v vsaki od nas, ampak so naključno izbrane, brez tipiziranja in žaljivega posploševanja. Recimo, da nas tako vidijo moški. Recimo, da je to plod njihovih predstav o tem, kako se ženske med seboj prepiramo, kako opravljamo, kako se sovražimo in se pobotamo pa kako se preoblačimo in šminkamo. Včasih sicer malce prenapeto besedilo je predvsem skupek nekih bolj skrajnih ženskih čustev in reakcij, kar pa Gavranu oprostimo, saj bi bil sicer tekst lahko kaj hitro dolgočasen in nezanimiv. Dramska podlaga je torej dovolj dobra, da lahko ponudi marsikaj – tako ustvarjalcem kot tudi gledalcem taiste predstave.
Ob povedanem je zato morda malce presenetljivo, da se je režijskega dela lotila ženska. Barbara Hieng Samobor je prav zato, ker pač ni moški, dala predstavi očiten pridih ženskosti. Nasprotujoče si dejstvo, da sta tako trčila moški princip in pogled ženske na ta princip, bi morda lahko bilo zanimivo (podobno situacijo smo v Mestnem gledališču že videli v lanski uprizoritvi Doma Bernarde Alba), a v tokratni predstavi to ni uresničeno oziroma vsaj ni dosledno izpeljano. V želji, da bi se ohranila izvorna avtorjeva nota in se hkrati poznala tudi režiserkina ustvarjalnost, gledalci na odru uzremo mešanje obojega, kar pa ne zadovolji naših željá povsem. Scena je minimalistično zasnovana, sicer malce klišejsko rožasto obarvana, a vseeno posrečeno daje nekakšen okvir, v katerega je vpeta zgodba, ki poteka brez rezov, zatemnitev in odmorov – speljana je v enem kosu. Na odru so tri kulise in luč med posameznimi prizori osvetli dogajanje za njimi. Na ta način je z domiselnim režijskim posegom rešen problem preoblačenja in s tem menjavanja vlog, ki pa s ponavljanjem potiho nakazujejo dejstvo, da smo vse ženske v večini situacij igralke in da se predvsem zelo rade preoblačimo. Hote ali ne je režiserka s tem dosegla prej nelagodje kot odgovor na vprašanje, kaj se skriva za kuliso ženske skrivnostnosti.
Ženske odigrajo le tri igralke, ki se pojavijo vsaka posebej v štirih različnih vlogah. Zgodbe trojic so prepletene včasih zelo posredno, s sorodstvenimi vezmi, včasih zgolj po naključju, zaradi sosedskih odnosov, spet tretjič so popolnoma samostojne. Jette Ostan Verjup (Anita, Dubravka, Marija in Agneza) uprizori mamo, ki skuša pobotati hčerki, žensko, ki doživi zunanjo in notranjo preobrazbo, opravljivo tajnico, ki kupuje čevlje v Trstu in starko iz doma za ostarele, ki ustanovi trio za nastop na tamkajšnji prireditvi. Izjemno hkrati sproščeno in poglobljeno, vsaki situaciji prilagojeno nam prikaže »svoje« štiri povsem različne ženske. In zares se ji prav nič ne pozna, da slovenščina ni njen materni jezik! Vloge Bernarde Oman so prav tako vsaka svet zase; Stela, Olga, Jasna, Luiza so družbeno situacijsko in predvsem karakterno zelo različne, ena je jezikava starka, druga samozavesta prijateljica-rešiteljica, tretja precej nesrečna sestra in četrta dvolična tajnica, ki se ukvarja s prezentacijami preparativne kozmetike. Tretja, Karin Komljanec (Lada, Greta, Nena, Karolina), dopoljnjuje to koherentno povezano igralsko trojico s svojimi vlogami zamerljive sestre, povzpetniške tajnice, posesivne »kao« prijateljice in jezikavke, ki, ne glede na kar visoko starost, še vedno flirta z moškimi v domu za ostarele.
O moških predstava ne govori, vsaj zelo posredno ne. Moški so v Gavranovi zgodbi zgolj bežno omenjeni ljubimci, boleče bivši in pravzaprav najraje kar pokojni. Čeprav so včasih predmet ženskega razdora, niso njihovo življenjsko vodilo. Na odru vidimo predvsem ženske z ženskami. V situacijah, ko kar ne morejo iz svoje kože in na pogrebu jokajo za umrlo sodelavko, potem pa se začnejo pogovarjati o čevljih in o tem, da je bila pokojna eni od njih še dolžna denar za kreme. In v situacijah, ko ugotovijo, da brez moških mirno lahko živijo, ena brez druge pa nikakor ne.
Lahko da se boste v kateri od vlog prepoznale, lahko da boste jezne, da, za boga, me pa nismo take, lahko da boste samo zavijale z očmi ali pa se do solz nasmejale – kaj od tega zagotovo, saj predstava v prvi vrsti teži k temu, da iz dvorane ne odidemo ravnodušni. Zasluga za tak učinek gre predvsem res odličnim igralkam, ki ob subtilni glasbeni podlagi Milka Lazarja uprizorijo predstavo, ki je prežeta z žensko energijo, energijo, ki je včasih razdiralna, včasih zbližuje, je radikalna in kaotična, ljubeča in samosvoja; vedno pa izjemna, tako kot ženska.
Komentarji
komentiraj >>