Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 23.1.´05, 14.00: GLASBA NA SVATOVSKIH OBREDIH (3817 bralcev)
Nedelja, 23. 1. 2005
david



Vsakdo od nas je kdaj že bil na kakšni svatbi in kdor pozna slovenski tradicionalni obred svatbe, v večini primerov verjetno zgolj iz pričevanj ali kakšnih etnografskih in drugih zapisov ve, da obstaja med sedanjim in nekdanjim načinom tega, včasih skoraj najpomembnejšega obredja v življenju posameznika in skupnosti, velika razlika. Sodobni način življenja, vplivi iz drugih kultur, nove tehnologije, podoba sedanje družbe in kar je še dejavnikov so v zadnjih, najmanj petdesetih in več letih dodobra preoblikovali pojmovanje, vrednotenje in sam potek ter obredja svatbe... (v celoti...)
Radio Študent
glasbena redakcija
Cigule migule
Nedelja, 23.1.'05, 14.00

GLASBA NA SVATOVSKIH OBREDIH

Vsakdo od nas je kdaj že bil na kakšni svatbi in kdor pozna slovenski tradicionalni obred svatbe, v večini primerov verjetno zgolj iz pričevanj ali kakšnih etnografskih in drugih zapisov ve, da obstaja med sedanjim in nekdanjim načinom tega, včasih skoraj najpomembnejšega obredja v življenju posameznika in skupnosti, velika razlika. Sodobni način življenja, vplivi iz drugih kultur, nove tehnologije, podoba sedanje družbe in kar je še dejavnikov so v zadnjih, najmanj petdesetih in več letih dodobra preoblikovali pojmovanje, vrednotenje in sam potek ter obredja svatbe.

Običaji (tudi glasbeni) povezani s svatbo se med sabo razlikujejo po različnih slovenskih pokrajinah, vendar imajo tudi mnogo skupnih značilnosti. Svatba je nekoč povsod trajala od dva do tri dni, ponavadi pa se je začela na ponedeljek. Običajno so se pari poročali v zimskem času med božičem in pustom, saj je bilo to obdobje med dvema postnima časoma, v katerih so se lahko ljudje pač bolj prepuščali posvetnim radostim. Poleg tega je bilo v zimskem času manj kmečkega dela in tudi zato več časa za druženje in zabavo.

Nevesta in ženin sta se od svojega samskega stanu v družbi svojih vrstnikov poslavljala dan ali nekaj dni pred poroko, običaj pa se je imenoval deklišna, fantovšna, tudi krancelvečer. Na ta večer so bile med drugimi skorajda obvezne pesmi, ki govorijo o slovesu od samskega stanu (npr. Preluba nevesta, spremenila boš stan in podobne, ki jih je mnogo v slovenskem ljudskem glasbenem izročilu). Fantje so se lahko poslovili od bodoče neveste tudi s podoknico.

Svatba pa se je zares začela na ponedeljkovo jutro, ko je prišel ženin s svati na nevestin dom po svojo družico. Tudi ob tej priložnosti se je pelo posebne pesmi pa tudi nagôvori so bili v navadi. Potrebno je omeniti, da so bili pomemben del svatbe godci, bodisi s glasbenim spremljanjem svatbenih običajev, bodisi so običaje vodili godci sami z igranjem in govorjenjem, za posebnega vodjo svatbe pa so imeli včasih posebej zadolženega človeka, ki so ga imenovali ponekod camar, ki je lahko imel tudi svojo družico..

Ko so peljali nevesto od doma, so lokalni fantje ponavadi postavili šrango ali zapénjalco, kjer so morali svatje, ženin in njegov priča odkupiti nevesto. Ponekod se je zapelo tudi po končanem obredu v cerkvi ali zunaj nje (znan je primer pesmi V Kani galilejski 'na ohcet je bla). Preden se je svatovska druščina vsedla h gostiji so morali godci zagosti, ponekod pa so pred pojedino in samim pričetkom praznovanja svatbe na domu zapeli tudi posebno obredno pesem (ena od takšnih je pesem Petelinček je lepo pel, ki poje o tem kako pride petelin na mizo in kdo dobi kakšen njegov del - krancljevka klun, da bo čim bolj prepevala in godci kremplje, da bodo brenkali celo noč...

Na svatbi se je veliko prepevalo in plesalo, ob polnoči pa se je zapel, zaigral in zaplesal obredni svatovski ples štajriš (običaju se je reklo tudi snemanje venca ali kranćlna), ob katerem so se najprej zapele posebne (alpske) poskočnice, namenjene nevesti in ženinu (takrat je moral novoporočeni par tudi zaplesati), kasneje pa še vsem ostalim (camarju, kuharicam, godcem, staršem itd.).

Ponekod so lahko prišli na svatbo tudi nepovabljeni fantje, ki so morali najprej zapeti pred hišo, nato pa so lahko šli noter in tudi zaplesali, bili pogoščeni, voščili nevesti in ženinu, nato pa so morali oditi. Imenovali so jih voglarji, oknarji, prežarji. Ob koncu svatbe so se pobirali tudi denarni prispevki »za nevesto«. Takrat se namreč mladoporočencema ni nosilo daril, temveč se je prispevalo k stroškom svatbe. Ta običaj so imenovali različno: pobirajo v jabolko, zbirajo dare, rajtnga…, ob njem pa je ponekod moral vsak svat ob predaji prispevka zapeti tudi voščilo (zdravičko). Zdravičkam oziroma alpskim poskočnicam bomo namenili posebno pozornost v eni od naslednjih odaj Cigule migule, na tem mestu pa je treba povedati še par svatbenih običajov, ki so bili na sporedu proti koncu.

Godci so morali na svatbi ves čas skrbeti za dobro vzdušje in da svatje ne bi bili zaspani, zato so proti koncu svatbe uvajali razne šaljive pesmi in napitnice ali vodili (pevske) igre z vstajanjem in usedanjem, oponašanjem kmečkih opravil (na primer s pesmijo Rad bi vedel, kako kmetič seje svoj ov's) ali pa so se šli kačo zvijat, kar je pomenilo, da so tekali po hiši in okrog nje ter zraven peli posebne pesmi primerne za to priložnost (ena takšnih, bolj znana je Abraham ma sedem sinov, mi pa poslušajmo manj poznano Ringa, ringa kurja vas, za njo pa pevka tudi na kratko in slikovito, v lučkem narečju opiše običaj...

Ko so svatje odhajali s svatbe so ponavadi sosedom ali sovaščanom peli jutranjice, čemur so rekli tudi zarjo peti ali bew dan peti, s pesmimi kot sta na primer Hola, hola, fantje, vstajajte ali Delaj se, delaj, beli dan.
Tako se je tudi končal ta prehodni običaj življenjskega kroga, o njem in dogodkih na njem pa se je še potem nekaj časa govorilo po vasi in med povabljenimi svati. Veliko se je namreč zgodilo zabavnega ali kako drugače zanimivega, današnji opis slovenske tradicionalne ljudske svatbe pa je poskušal osvetliti le glavno obredno ogrodje običaja.

Pripravil: David Verbuč


//posnetki iz arhiva avtorja oddaje: pevci iz Ljubnega (družina Vodušek) in Luč (družina Brclovnik) v Zgornji Savinjski dolini.//


Komentarji
komentiraj >>