George Bush v svojem inavguracijskem govoru ob prevzemu drugega predsedniškega mandata ni pustil nobenih dvomov glede svoje zunanje politike v prihodnjih štirih letih. Kot je povedal, Združene države Amerike ne bodo stale ob strani in mirno opazovale, kako nedemokratični režimi zatirajo svoje ljudi. Vojna proti terorizmu je bila v inavguracijskem govoru spretno preimenovana v vojno za svobodo narodov. Številni diktatorji so njegovo sporočilo nedvomno dobro razumeli in verjetno že utrjujejo svoja zaklonišča. Bush je namreč razglasil novo vojno napoved, izognil se je zgolj imenovanju naslednje tarče. Vse več je indicev, ki kažejo, da bi to lahko bil Iran.
George Bush v svojem inavguracijskem govoru ob prevzemu drugega predsedniškega mandata ni pustil nobenih dvomov glede njegove zunanje politike v prihodnjih štirih letih. Kot je povedal, Združene države Amerike ne bodo stale ob strani in mirno opazovale, kako nedemokratični režimi zatirajo svoje ljudi. Vojna proti terorizmu je bila v inavguracijskem govoru spretno preimenovana v vojno za svobodo narodov. Številni diktatorji so njegovo sporočilo nedvomno dobro razumeli in verjetno že utrjujejo svoja zaklonišča. Bush je namreč razglasil novo vojno napoved, izognil se je zgolj imenovanju naslednje tarče. Vse več je indicev, ki kažejo, da bi to lahko bil Iran.
Busheva zmaga je bila več kot potrebno znamenje jastrebom v Beli hiši in Pentagonu, da je ameriška nacija tako rekoč blagoslovila nadaljnjo vojno proti terorizmu. Od konca druge svetovne vojne nadzor predsednikovega kabineta nad ravnanjem Pentagona še ni bil tako močan, kot je danes. Po pričevanju številnih neimenovanih virov iz Bele hiše, ki se te dni pojavljajo v glavnih ameriških časnikih, naj bi se degradacija vloge CIE v protiteroristični vojni nadaljevala, glavno besedo pa bodo odslej imeli Bushevi jastrebi, kot sta obrambni minister Donald Rumsfeld in njegov namestnik Paul Wolfowitz. Oba naj bi že nekaj časa lobirala za vojno proti Iranu.
Iran predstavlja veliko oviro Bushevim načrtom vzpostavljanja popolne ameriške hegemonije na Srednjem vzhodu. To ni nikjer očitneje kot v sosednjem Iraku. Teheran si je v zadnjem času priboril veliko vpliva pri iraški šiitski skupnosti, ki predstavlja šestdeset odstotkov prebivalstva, in sicer z nakazovanjem milijonov dolarjev pomoči in vzpostavljanjem diplomatskih odnosov, kar je bilo med Huseinovo diktaturo praktično nemogoče. Iran predstavlja velikega tekmeca Združenim državam predvsem pri rekonsrukciji Iraka. Medtem ko Američani zagotavljajo denar za popravilo cestne ter naftne infrastrukture, Teheran pomaga pri financiranju popravila mošej, bolnišnic in mladinskih centrov.
Še bolj pomembna od tega je podpora iranskih verskih oblasti vrhovnemu iraškemu vodji šiitov Ajatoli Al Sistaniju, na kar v Beli hiši gledajo kot na očiten dokaz spodkopavanja ameriškega vpliva. Iran se sicer nedvomno zavzema za čim prejšnji odhod okupatorjev iz Iraka, vendar bi obenem tudi rad videl, da Američani pred tem še dodobra izkrvavijo, kar bi občutno poslabšalo njihov položaj na Srednjem vzhodu. Tudi zaradi tega Iran podpira nekatere radikalne voditelje šiitskih milic, kot je na primer zloglasni Moktada al Sadr.
Poleg vmešavanja v ameriške načrte v Iraku je tu še večno vprašanje prizadevanj Teherana, da razvije jedrsko orožje. Kljub temu, da mu to še ni bilo dokazano, je Bush uvrstil Iran na famozno os zla skupaj s Severno Korejo in Irakom. V Pentagonu in Beli hiši se zavedajo, da je kopenska invazija na to sedemdeset milijonsko državo zaenkrat nemogoča, saj vojakov primanjkuje že v Iraku, še zdaleč pa zato niso izključeni zračni napadi, kot jih je denimo leta 1999 doživela Jugoslavija.
Pogajanja med Evropsko unijo in Iranom o popolni odpravi vseh jedrskih programov, za katere slednji zatrjuje, da so v nevojne namene, se trenutno zdijo na mrtvi točki. Američani se pogovorom nočejo pridružiti, saj so tako v Beli hiši kot v Pentagonu prepričani, da ti ne bodo učinkoviti, dokler Teheran ne bo soočen z grožnjo vojaškega napada. Kolikor bi se pogajanja preselila v Varnostni svet Združenih narodov, bi Kitajska ter Rusija z vetom preprečili nadaljnje ekonomske sankcije proti Iranu, ZDA in Velika Britanija pa sleherno resolucijo, ki bi teheranskemu režimu popuščala. Končni rezultat teatrske geopolitične igre bi bile že slišane Busheve besede: »Diplomacija je propadla, čas je za bombardiranje.«
Glavni problem Pentagona pri morebitnem napadu na Iran je v tem, da nihče pravzaprav ne ve, kje točno naj bi se nahajali laboratoriji za izdelavo jedrske bombe. Ko je Izrael leta 1981 izvršil letalski napad na iraški nuklearni reaktor Osirak, je Iran svoj vojaški jedrski program skril v podzemne bunkerje, ki so razpršeni po vsej državi. Tudi če bi torej Američani uspešno uničili nekaj tarč, ne bi mogli vedeti, ali so nalogo opravili do konca. Priznani ameriški raziskovalni novinar Seymour Hersh je nedavno razkril, da je Bush že pred meseci odobril tajne izvidniške operacije znotraj Irana, ki naj bi odkrile čim več raketnih izstrelišč ter tajnih laboratorijev.
Za napad na Iran se vse bolj odprto zavzema tudi Izrael, ki je uradno razočaran nad neuspehom in neodločnostjo Evropske unije v pogajanjih z njim. Zunanji minister Silvan Shalom je že izjavil, da Tel Aviv Iranu ne bo dovolil razviti nuklearne bombe. To bi seveda oslabilo varnostni položaj Izraela, ki ostaja edina jedrska sila v regiji. Ameriški podpredsednik Dick Cheney je le nekaj dni nazaj prikimal, češ da ima Izrael pravico napasti Iran, kolikor bi ga slednji ogrožal z orožjem za množično uničevanje. Izraelci računajo, da bi lahko v sunkovitem zračnem vojaškem posegu uničili okoli tri četrtine potencialnih tarč.
Obstaja še en motiv za vojno. Nekateri jastrebi v Beli hiši ter Pentagonu lobirajo za letalski napad, ker verjamejo, da bi lahko pripeljal do revolucije, ki bi odstranila zahodu nevšečni verski režim. Po različnih ocenah naj bi se v Iranu že dalj časa bìl tihi boj med religiozno oblastjo na eni strani in sekularnimi nacionalisti ter reformisti na drugi. Če bi v Teheranu prišla na oblast prozahodna opcija, bi to pomenilo odločno zmago ZDA in Izraela na Srednjem vzhodu.
Gre za popolnoma jalovo, če že ne naravnost neumno prepričanje, na katero so že odreagirali številni geopolitični analitiki, predvsem iz arabskega sveta. V primeru, da ZDA napadejo Iran, bo med prebivalstvom prevladal občutek ponižanja, pomešan z besom. Muslimanski svet bodo spet preplavile demonstracije in protizahodno razpoloženje. To bo samo še močnejše, če bo napad izvršil Izrael. Nezadovoljstvo bo nedvomno izbruhnilo tudi med iraškimi šiiti, čemur bo najverjetneje sledil upor šiitskih milic, kar bo Iranu dalo edinstveno priložnost za maščevanje Američanom. In Busheve besede o osvobajanju zatiranih narodov se bodo vnovič pogreznile v živi pesek. Tako, kot se je to že zgodilo v Iraku.
Komentarji
komentiraj >>