Delo francoskega filozofa, sociologa in očitno tudi fotografa, rojenega na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, nedavno preminulega, je na ogled v galerijah. Sam se je sicer imel predvsem za misleca in tolmača miselnih svetov ostalih. Posameznikov, skupin, družbenih okolij. Vendar je svoje delo poleg v besede, prevajal tudi v fotografije. In zaradi tega njegovo delo danes visi po galerijah. Natančneje, prav zdaj visijo njegove fotografije v Galeriji sodobnih umetnosti v Celju. Razstava, s katero v Celju predstavljajo delo Pierra Bourdieuja v sodelovanju z avstrijsko inštitucijo Camera Austria, nosi naslov V Alžiriji. Pričevanja (podobe) izkoreninjenosti.
V opusu dobrih sto fotografij, ki so nastale med leti 1958 in 1961 se Bourdieu razkriva kot dokaj običajen fotograf. Predvsem kar se tiče forme njegovih fotk. Oblik, ki jih riše skupek fotografij v okviru razstave. Gre za klasične črno-bele, povečini s srednjim formatom posnete fotografije, ki na dokaj dokumentaren način prikazujejo ljudi ter okolje alžirskih mest in podeželja.
Velik del razstavljenih primerkov vsebuje motive nekega berberskega plemena, pri katerem je Bourdieu opravljal terensko, bolj ali manj antropološko delo. Ostalo predstavljajo utrinki iz mest in izletov po deželi. Nekateri so bolj politični, nekateri manj. Prav tako so nekateri estetski, drugi pa ne.
Vsekakor velja, da fotografije Pierra Bourdieja niso zgolj dokumentarne. So tudi njegov dokument. Skupaj s teksti in besedami, ki jih je na razstavi kar nekaj, vključno s posnetkom intervjuja, se oblikuje določene vrste zgodba. V vtisu ob razstavi pride do premešanja obeh plati razstave. Gledalec dobi hkraten vpogled tako v Pričevanja izkoreninjenosti, kot tudi v podobe izkoreninjenosti.
Koncepti Bourdieuja, kot so družbeni kapital, habitus, ekonomija revščine in podobno, se zažrejo v dojemanje fotografij, ki se nam dajejo. Podobe odsevajo Bourdieujev specifičen pogled, ki ga lahko izluščimo iz estetskih, kompozicijsko-svetlobnih zapisov neke realnosti ter iz besed, ki se na fotografijah skrivajo.
Nekatere besede so precej eksplicitne. Slike grafitov, napisov kažejo dovolj jedrnate misli domačinov in deloma tudi avtorja, ki se nanašajo na vlogo Francije kot kolonialne sile. Ni čudno, da so bile zaradi tega fotografije dolgo časa prikrite očem javnosti. Šele nedavna razstava v Gradcu jih je prvič obelodanila. Prej to ni bilo zaželeno.
Spet druge besede so bolj skrite. Precej manj izrečene. Vidimo lahko na primer sliko prodajalne s časopisi, stripi in podobnim, Vidimo jo večkrat, v praktično istem kadru. Na posameznih fotografijah se spreminjajo le ljudje in njihovi obrazi. Včasih odrasli, včasih otroci, zgodi se, da tudi oboji.
Otroka si na primer prodajalno ogledujeta drugače, kot odrasel moški, ki stoji poleg njiju. Njune oči so polne stripov, žeje po novem in zabavi. Moški je precej bolj zadržan. Kaj natančno si ogleduje, sploh ni najbolj jasno. Mogoče njegova pozornost sploh ne velja prodajalni ampak nečemu drugemu. Kakorkoli že, tako nekako se gibljejo Bourdieujeve besede na razstavi Pričevanja (podobe) izkoreninjenosti.
In kaj se zgodi zaradi tega mešanja besed in podob? Nekaj zanimivega. In prav tu Bourdieujeve fotografije prenehajo biti običajno fotografske, oziroma bolj natančno, prenehajo biti fotografije, kot fotografije za nekaj. Vsebina konkretnih fotografij postane nekoliko nepomembna. Vsaj dokler je ne osvetlimo s prej omenjeno kompozicijsko-estetsko svetlobo.
Ko pride to tega, fotke niso več del neke širše zgodbe, ampak postanejo razred zase. Določena fotografija pove svojo zgodbo. Dosti bolj osebno, kot bi lahko pomislili ob navidezni socialni angažiranosti imena in izbora razstavljenih primerkov. So dosti bolj bressonovske, če želite. Podoba človeka na primer, ki sedi na odbijaču vozila in razmišlja, prav gotovo ni družbeno angažirana. Prav nasprotno zelo intimna je. Človek je v svojem svetu, ne ve da ga Bourdieu slika, ali pa se vsaj dela, da je tako.
Ta, bolj skrita plast razumevanja fotografij je seveda precej bolj težko dojemljiva kot evidentna družbeno kritična. A kot rečeno, pomagajo ji besede, artikulirane Bourdieujeve misli, ki spremljajo fotografije. Na njih se zgodi obrat od kolektivnega k individualnemu. Teme, kot so ekonomija revščine ali družbeni kapital, se resda slišijo precej abstraktno, vendar se kmalu pokaže, že ob površnem branju, da Bourdieu govori o zelo konkretnih ljudeh. Zanj osebe na slikah niso izključno akterji v neki igri. Bistveneje se mu zdi, kakšna je zgodba, ki jo želijo povedati. In to je lepo. Zanimivo.
Pričevanja oziroma podobe izkoreninjenosti predstavljajo bogat antropološko fotografski dokument, katerega vrednost nedvomno presega meje ozkega pojmovanja in delitve fotografij na umetniške in, recimo temu, znanstvene. Pri Bourdieuju gre za oboje. Njegove fotografije so dokument specifičnega časa in prostora, vendar hkrati nosijo tudi močno estetsko noto. In to je na fotografijah tisto, kar jih dela ne samo zanimive, kot je bilo maloprej rečeno, ampak tudi zanimive za širši krog ljudi. Podobno kot Bourdieujevo delo nasploh.
Za vse tiste, ki jih poleg fotografij zanimajo tudi drugi aspekti mislečevega ustvarjanja, bodo imeli v februarju priložnost potešiti svojo radovednost. Poleg razstave, ki si jo lahko v Galeriji sodobnih umetnosti v Celju ogledajo vse do 23. 2., se ima namreč v istih prostorih zgoditi (v petek, 18. februarja) tudi okrogla miza z mednarodno udeležbo, ki nosi naslov Pierre Bourdieu v ogledalu sodobnih družbenih dinamik. Poleg avstrijskih avtorjev razstave, Christine Frisinghelli in Franza Schultheisa, bodo sodelovali še domači Lev Kreft, Maruša Pušnik ter Marina Gržinić.
Komentarji
komentiraj >>