Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 30.1.´05, 19h: ABYSSINIA INFINITE featuring EJIGAYEHU »GIGI« SHIBABAW: Zion Roots (Network, 2003) (2922 bralcev)
Nedelja, 30. 1. 2005
zoranp



Ne glede na to, da je letnice 2003 bo ta album predstavljen kot prvi afriški album v Tolpi bumov na Radiu Študent v letu 2005. Kar je tudi prav, saj si je s tem nenamerno vzel čas, v katerem se je samo potrdila teza o njegovi prepoznavni superiornosti; o neminljivosti njegovih glasbenih vsebin; o tem, da ni bilo naključje, da so ga v najbolj kompetentnih krogih prepoznavali za enega najboljših diskografskih izdelkov v letu 2004 v polju t.im. »svetovnih godb«. Zagotovo ni najmanj pomemben podatek, da ga je pri izboru za »nagrado kritikov« v okviru prestižnih »BBC Radio 3 Awards for World Music 2003«, izvedenim pred skoraj natančno letom dni, prehitel samo zadnji album Rokie Traore... (v celoti...)
Tolpa bumov Nedelja, 30.1.2005
19.00 – 19.50
ABYSSINIA INFINITE featuring EJIGAYEHU »GIGI« SHIBABAW:
»Zion Roots« (Network, 2003)


Ne glede na to, da je letnice 2003 bo ta album predstavljen kot prvi afriški album v Tolpi bumov na Radiu Študent v letu 2005. Kar je tudi prav, saj si je s tem nenamerno vzel čas, v katerem se je samo potrdila teza o njegovi prepoznavni superiornosti; o neminljivosti njegovih glasbenih vsebin; o tem, da ni bilo naključje, da so ga v najbolj kompetentnih krogih prepoznavali za enega najboljših diskografskih izdelkov v letu 2004 v polju t.im. »svetovnih godb«. Zagotovo ni najmanj pomemben podatek, da ga je pri izboru za »nagrado kritikov« v okviru prestižnih »BBC Radio 3 Awards for World Music 2003«, izvedenim pred skoraj natančno letom dni, prehitel samo zadnji album Rokie Traore. Ali, povedano drugače: govorimo o albumu, ki je lani v omenjenem izboru, v katerem na stotine kritikov z vsega sveta obdela na stotine glasbenih izdelkov s tega glasbenega področja, zasedel enako mesto, s katerim so se morali letos zadovoljiti Tinariwen s svojim »Amassakoul« - to je drugo. Torej: zadnji čas je, da rečemo o njem kakšno besedo; predvsem pa, da omogočimo njegovo poslušanje v čim obilnejšem kosu, saj ga žal ne glede na vse opisane zunanje atribute v teh krajih do zdaj ravno ni bilo pogosto slišati.
O čem torej govorimo? Album nosi naslov »Zion Roots«, izdan je bil za nemško založbo Network že omenjenega leta 2003, čeprav je nastal v New Yorku, po idejnem poreklu je iz Etiopije, podpisan pa je z »Abyssinia Infinite featuring Ejigayehu »Gigi« Shibabaw«. Kar seveda potrebuje nekaj dodatnih pojasnil. Najprej: naslov in delno podpis sta v minulem letu marsikoga zavedla k pomisli, da bomo z njim zapluli v post-reggeaške vode. Pa seveda ni tako, saj gre v izhodišču za poseben, enkraten projekt, katerega rezultat je izrazito konceptualen album. Projekt in zanj zbrano skupino glasbenikov sta njegova avtorja Ejigayehu »Gigi« Shibabaw in Bill Laswell poimenovala »Abyssinia Infinite«, naslov albuma »Zion Roots« pa zelo nazorno opredeljuje poreklo ustvarjalnega navdiha, s katerim je prežeto vse dogajanje na njem. Sveti »Zion«, starodavno kraljestvo Abesinija, dobršen del današnje Etiopije, amharska kultura, ljudska pesem in glasbeno izročilo etiopske ortodoksne krščanske cerkve, ki ga je avtorica Gigi v mladosti preizkušala skozi lastno vzgojo – vse to bogastvo, ki se je akumuliralo skozi več kot dva tisoč let, se na tem albumu srečuje s tehnološko sodobnostjo današnjega New Yorka, ter se pusti gnesti čarovniku zvočnih manipulacij Billu Laswellu. K temu pa je treba pripeti še dve močni sestavini: Gigijin izjemen glas in smisel za interpretacijo ter seveda instrumentalno kompetenco sodelujočih glasbenikov. Jedro skupine tvorijo trije etiopski glasbeniki: Abegasu Shiota (izg. abegazu šijota), sicer klaviaturist, ki je poskrbel tudi za prvotno produkcijo med snemanjem izvornih matric, pojavlja pa se celo v vlogi tonskega mojstra, tenorski saksofonist Moges Habte (izg. mogeš habte'), in pa Melaku Gelaw (izg. melaku gelau), ki igra tradicionalno flavto »washint« (izg. uašint) in harfo »kirar« (izg. kirar). Temu jedru so se pridružili Tony Cedrars znani harmonikar, ki poprime tudi za akustično kitaro, senegalski, čeprav že dolgo v ZDA živeči tolkalec Aiyb Dieng (izg. ajib djeng), še en tolkalec, ki je indijskega porekla in zelo cenjen v New Yorku, ime pa mu je Utkarsha »Karsh« Kale, in pa sam Bill Laswell, ki je poleg običajnih klaviatur tokrat izjemoma v studiu vzel v roke tudi akustično kitaro. K temu je treba dodati še dva etiopska spremljevalna glasova iz družine Shibabaw, nad vso to bogato zvočno preprogo pa plava kristalno čist, oster, a zaradi briljantne izraznosti, nikoli trd, nikoli neoseben, nikoli grob glas Ejigayehu »Gigi« Shibabaw.
Na kratko, Gigi, kot jo poznamo že nekaj let. Že od konca 90. ekspatriranka v ZDA, ki ima po pevskem zorenju pri cerkveni liturgiji v domačem okolju za sabo prve poskuse po klubih Addis Ababe, resnejši začetek pevske kariere v Nairobiju v Keniji, ter po prihodu v ZDA tudi prve mednarodni javnosti dostopne lastne diskografske poskuse. Potem pa se je njena življenjska pot prekrižala s tisto Billa Laswella, kar je pripeljalo najprej do albuma »Electric Ethiopia«, potem pa do tega izjemnega glasbenega dela.
Gre namreč prav za to: za izjemno delo in morda celo za enega ključnih ustvarjalnih dosežkov v aktualnem trenutku produkcije afriške popularne godbe nasploh. Gre za realizacijo enega najbolj domišljenih meni poznanih zvočnih konceptov v tem polju glasbenih praks, v katerem se od skladbe do skladbe bolj presenetljivo spajata, dopolnjujeta in nadgrajujeta starodavnost v svoji arhaično-duhovni in ljudski podobi in sodobnost, podprta z enkratno, prepoznavno posebno glasovno interpretacijo, z njenim instrumentalnim ozvočenjem, z domiselnimi priredbami skladb (delo Laswella, medtem ko so same skladbe izmenično tradicionalne asmarske in pa Gigijine avtorske) in pa seveda s subtilno, predvsem akustične razsežnosti uporabljenih glasbil upoštevajočo produkcijo (spet Laswellov prispevek). Rezultat je seveda na prvo poslušanje presenetljiv, pozneje vedno bolj prepričljiv in kompakten zvočni akt, ki nas postopoma zasvoji, ko nam začnejo lesti v ušesa tudi glasbi podložene »liturgične« razsežnosti Gigijinega početja. Ob vsem tem se seveda zelo hitro strinjamo z uvodoma zapisanimi trditvami in informacijami: »Zion Roots« smemo povsem upravičeno šteti med glasbene vrhunce zadnjega leta in pol. Naj k temu dodam zagotovo premisleka vredno opažanje: po letu 2004 se je v zelo podobno pozicijo povzpel album zelo sorodnih kvalitet – »Egypt« Youssouja N'dourja.
Po tradicionalni »Bati Bati«, ki ste jo slišali za uvod v današnjo oddajo in ki jo sicer poznamo že izpred desetletja in več v izvedbi druge, malo starejše etiopske zvezdnice - pevke Aster Aweke, na katere mesto Gigi s svojim aktualnim delom nesporno stopa, boste tokrat slišali še ves preostanek, devet skladb z zaključno prelepo »Ethiopia«.

Zoran Pistotnik


Komentarji
komentiraj >>