Sobota, 29. 1. 2005
dani
Zdi se mi, da je tale svet res dokončno znorel, izgubil oblast nad samim seboj in se niti dobro ne zaveda kam nas tale apokaliptična pot tudi vodi. Ok. Saj vem, da s tole izjavo ne odkrivam 'Amerike', saj se še predobro zavedam pogubnih razmer v katerih živi človeštvo naše občutljive Zemlje, a to niti ni moj namen. Moje misli namreč iz 'velike slike' preusmerjam predvsem na svet glasbene industrije in medije. Zakaj? Odgovor bo povsem jasen, ko vas enkrat prepustim našim nocojšnjim gostom, svojo tezo pa bom razvijal naprej v tisti smeri, ki ne more pokazati sočutja do nepoučenih, nepripravljenih in ozkogledih...(več)...
...Ne morem namreč verjeti, da je podzemni založniški gigant kova Sub Pop, tale ponoreli in preverjeno neprištevni trio, ki se skriva za imenom Wolf Eyes, sploh sprejel pod svojo streho. Zame je to popoln šok, ne vem pa ali se šefi te etikete zavedajo s kakšnimi norci imajo tokrat opravka. Res je, da skačem do stropa ob dejstvu, da lahko tudi tako provokativna, manična in hudo 'možgansko' sesuta ekipa 'napade' in resno poškoduje tudi širšo množico, distribucija njihovih plošč ter finančni priliv pa se resno povečata in razširita svoje lovke, a hkrati se bojim tudi za zdravje 'bližnjih', ki morajo trpeti moje sado-mazohistične izpade, ko si enkrat na slušalkah do konca 'navijem' plošček, ki je nocoj pred nami. A kljub vsemu verjamem, da so pri Sub Popu za svojo najbolj ekstremno 'izkušnjo' že pripravili dober teren –sploh zato, ker sedaj lahko zaprejo usta vsem starim grunge fenom, zarockano preteklost pustijo daleč za seboj ter odprejo obzorje novim občudovalcem teatra, ki bo ga še najraje opisal z naslovom komada dobro znanih čikaških 'stvorov' The Flying Luttenbachers – ha, tole je res Murder Machine Music, da ne bo pomote. A če vsaj v dnu svoje duše povsem razumem odločitev Sub Popa, ki ponovno išče sveže in udarno 'mesu', pa zato ne morem razumeti, kako lahko take plošče recenzira sredinski in 'mainstreamovski' tisk ter mediji po Ameriki in tudi po svetu. In ob tem pišejo take hvalospeve kot da bi šlo za najbolj poslušljiv in melodičen pop, ki ti omogoča distanco in pasivno opazovanje. Ne, dragi moji – trio Wolf Eyes bo od vas zahteval celoten angažma, saj druge izbire niti nimate. Tole pač ni glasba, kjer bi odločitev o vstopu in izstopu iz 'mašine' določal poslušalec sam, saj imam skupina popolno kontrolo nad posameznikom, ona podaja ukaze in misli, ti pa si le lutka v rokah treh psihopatov, ki točno vedo do kam seže bolečina. In brez skrbi – tudi vi boste lahko izvedeli kaj pomeni krvaveti, če si boste dali priložnost. Teh pa bo nocoj obilo.
In če za skupino Wolf Eyes iz Michigana še niste slišali, sedaj zagotovo v radijski sprejemnik vpijete – pa daj nehaj no, kaj pa spet pretiravaš in nas posiljuješ s svojimi zgodbami s temne strani človeške psihe. Ok. Naj vam bo. Pa začnimo tam, kjer je trio, ki ga tvorijo multiinstrumentalisti Aaron Dilloway, John Olson in uradni ustanovitelj Nate Young, tudi najmočnejši. Wolf Eyes je namreč potrebno srečati v koncertnem soočenju, saj so si v skorajda desetih letih uničevanja klubov, poslušalcev in okolice, ki jih obkroža, kultni podzemni status pridobili prav preko nenadzorovanih 'špilov', ki so že mejili na uničevalni performans. Naj podam le dve zgodbici, ki bosta podžgali atmosfero in vašo domišljijo. Med koncerti namreč zelo radi svoje ojačevalce zažgejo le z namenom, da bodo tudi požarni alarmi postali del zvočne gmote. Še bolj zanimiva pa je naslednja. Med nekim koncertom so se tako zadrogirali, da so povsem izgubili oblast nad stvarmi, eden od članov pa se je s svojim, doma izdelanim mučilnim pripomočkom po nesreči zabodel v glavo. In začuda je preostala dvojica še kar nadaljevala s koncertom, 'nesrečnik' pa je obstal sredi odra, komaj zdržal na nogah, iz glave pa mu je kapljala kri. Ni čudno, da so nov album naslovili Burned Mind, za naslovnico izbrali krokarja, ki kljuva gnilo glavo, ne nazadnje pa so enega od komadov naslovili celo Stabbed In The Face. Ha. Če to ni dovoljšen razlog za vašo skrb ali pač sadistično navdušenje, potem pa tudi ne vem, kaj naj še dodam in vas prepričam, da norci grozijo vašim otrokom, bi lahko dodal mladi 'bušman' v strahu pred bližajočo se 'kugo'. Vem kaj bodo rekli ameriški desničarji in konzervativci – pa saj je Marilyn Manson v primerjavi s temle čisti populistični 'boy' bend. Eto, tukaj imate še eno kost za glodanje in nov produkt, ki bo pripravljal mladostnike k uporu, destrukciji in oboževanju hudiča. A pozor – Wolf Eyes niso 'praznoglavci' ali pač 'vikendaški' hrupneži, ki so na sceni le zaradi naslednje senzacije, iskanja prostora pri koritu ter prepojeni s 'prozornim' sporočilom, ki je namenjen le samemu sebi. Ob poslušanju albuma namreč nikoli ne smete pozabiti – tole je glasba, ki se še kako dobro zaveda kakšne posledice lahko pusti na tvoji ranljivi dušici in ti skuri možgane, ti pa ji ne boš mogel vrniti usluge v obratni smeri. In to dobro veš. Wolf Eyes tega ne dopuščajo, ni mi pa še znano, če njihovi zvočni napadi ponujajo tudi zvrhano mero svežih samomorilcev. Vem pa to, da ima njihova glasba več učinkov – nekoga lahko privede do tega, da si bo hotel kaj narediti, drugi bodo navdahnjeno iz njenega vrelca črpali vsako kapljo energije in adrenalina, tretja skupina poslušalcev pa najbrže ne bo našla poti ven iz labirinta čustvenih, predvsem temačnih preobratov – pa naj bo to jeza, frustracija, manija ali pač strah. Če jim boste namreč pustili, da vas zbrcajo v rit, vam bodo rade volje ustregli – in to z dvojno dozo.
Vsi tisti – še posebej metalci, hardcorovci, 'industrijalci' in 'čisti' noiserji -, ki pa ste se že srečali z bogatim preteklim katalogom, stranskimi odvodi tipa Dead Machines, ki je še težji od matične skupine ali pač raznimi sodelovanji z zasedbami tipa Black Dice ali pač Nautical Almanac, ki so si prostor delili prav s triom Wolf Eyes, najbrže točno veste kaj vas nocoj tudi čaka. Dobro tudi veste, da sama zvočna forma niti ne prinaša naslednje revolucije, a nič zato. Vplivi so namreč na meniju predvsem zaradi dejstva, da jih lahko Wolf Eyes izkoristijo in predelajo na svoj način ter spustijo skozi popolno 'naredi sam' estetiko. Inspiracije kot so zgodnji Throbbing Gristle, Nurse With Wound, Merzbow ali pač Lou Reed v svoji inkarnaciji Metal Music Machine, so sicer naša podlaga, a naj vas ne zavedejo – sploh zato, ker se Wolf Eyes časa in prostora še kako dobro zavedajo, njuno dinamiko odslikavajo v različnih podobah, njihova 'akcija' pa nikoli ni usmerjena le v psihoterapijo ali zgolj šokiranje. Ponuja namreč le tisto sito idej skozi katere se lahko samosvoje tudi izrazijo. Wolf Eyes so namreč mojstri izrabe lastne in omejene analogno-digitalne opreme, ki ponuja dovolj maneverskega prostora pri gradnji napetih tekstur in natančnega zvočnega toka, ki nikoli ne odtopi od njihove značilne nravi. A fenomenalna plošča Burned Mind ima pa tudi eno pomanjkljivost – ne sicer zame osebno, zato pa najbrže za marsikoga, ki bo v ustroj Wolf Eyes vstopil prvič. Začnejo namreč z najbolj neposrednimi in napadalnimi komadi, skozi nadaljevanje pa počasi postajajo lažje poslušljivi in prebavljivi – pa čeprav vas prosim, da to slednji besedi vzamete z rezervo in ne preveč dobesedno. Meni to povsem ustreza, marsikomu pa bo že na samem začetku zmanjkalo daha in bo najbrže kaj hitro ugasnil tole frekvenco. Če pa boste zdržali, pa vam zagotavljam glavno nagrado – to je ekskluzivni apartma in postrežbo v 'Polju'.
Komentarji
komentiraj >>