Sreda, 2. 2. 2005
BIGor
Čeprav bi se tezi, da je ameriški duet Bassholes prvi rockovski kitara/boben par na underground sceni, dalo oporekati, jima gre vseeno pripeti to pionirsko medaljo, saj sta bila predhodnica in tudi inspiracija številnim duetom, kot so White Stripes, Bantam Rooster, Black Keys in drugi. To ne bi bila prva medalja za Dona Howlanda, ki je prisoten na garažni sceni že od sredine 80. let, ko je takrat še z Jeffreyem Evansom ustanovil zasedbo Gibson Bros., ki je bila pionirska s svojo mešanico bluesa in punka, zaradi česar so Gibson Bros. nesojeni botri punk bluesa... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 2.2.2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
BASSHOLES – Bassholes (Dead Canary Records, 2005)
*Čeprav bi se tezi, da je ameriški duet Bassholes prvi rockovski kitara/boben par na underground sceni, dalo oporekati, jima gre vseeno pripeti to pionirsko medaljo, saj sta bila predhodnica in tudi inspiracija številnim duetom, kot so White Stripes, Bantam Rooster, Black Keys in drugi. To ne bi bila prva medalja za Dona Howlanda, ki je prisoten na garažni sceni že od sredine 80. let, ko je takrat še z Jeffreyem Evansom ustanovil zasedbo Gibson Bros., ki je bila pionirska s svojo mešanico bluesa in punka, zaradi česar so Gibson Bros. nesojeni botri punk bluesa. Tudi o tem bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, saj sta brata po ljubezni do bluesa odkrivala zgolj neko zakladnico glasbe in jo oplemenitila s svojim obskurnim recikliranjem, ki je v zadnjih desetih letih dobilo posebno mesto na rockovski sceni in številne posnemovalce.
Predzgodovina punk rocka in z njim punk bluesa je zelo bogata. Jeffrey Evans in Don Howland sta naravnost iz globokega blata povlekla zavržene bluesovske strune ter z memphiško karizmo obudila igrivost rock and rolla. Med drugimi je pri njiju lekcijo vzel tudi Jon Spencer s soprogo Cristino, s katero je bil na prelomu 80. v 90. leta član Gibson Bros.. Z razpadom Gibson Bros. v začetku 90. let je Jeffrey Evans nadaljeval svojo glasbeno pot s '68 Comeback in se preobrazil v karizmatičnega obskurneža Monsiuerja Jeffreya Evansa, medtem ko je Don Howland takoj ustanovil zasedbo Bassholes in z uvodnimi koncerti od leta 1992 nadaljeval s premetavanjem bluesovskih obrazcev. Zadnjega bobnarja Gibson Bros. Richa Lillasha je s časom nadomestil temnopolti Lamont »Bim« Thomas, ki se je idejno in ustvarjalno zlil z Donom Howlandom, in po nekajletni pavzi imamo pred seboj nov, peti album Bassholes., ki je letos izšel pri založbi Dead Canary Records in ga tvorijo naslednje skladbe: Broke Down Engine, Blackbird, Hell's Angels, Daughter, Fascist Times, Purple Noon, Caravan Man, High Up In The Treetops, Bridgett, Shorterning, St. Matthew, John Barleycorn, Heaven and Hill in Dingleberry Jam.
CD bassholes
Slišali smo zadnji album dueta Bassholes, ki je po nekajletni pavzi izdal nov, peti album, in z njim nadaljuje prepoznavno ustvarjalno pot parafraziranja country bluesovske zakladnice. S petim albumom, ki ga je napovedal mini-album obskurnega zvoka, sta kitarist in pevec Don Howland in bobnar Lamont »Bim« Thomas ponudila bolj obdelano in manj surovo zbirko pesmi, kot smo jih bili vajeni doslej. Že Gibson Bros. so veljali za velikane tako imenovanega lo-fi zvoka, ki jim ni bilo mar za prečiščen in spoliran zvok. S takšnim prepoznavnim pristopom nadaljuje tudi duet Bassholes, ki se tudi zaradi finančne nesposobnosti velikokrat zateče k najpreprostejšemu snemanju na 4-kanalni TASCAM. Tokrat se je s pomočjo založbe Dead Canary znašel v Workbook studiu v Columbusu, kjer so v obdobju med letoma 2003 in 2004 nastali prečiščeni posnetki. Z njimi je založba in skupina v prvi vrsti prepričljivo odgovorila na poplavo podobnih dvoglavih skupin in pred očmi se nam popolnoma razkriva ustvarjalni potencial dueta Bassholes, ki je bil zaradi obskurnih posnetkov vse prevečkrat potisnjen v ozadje pozornosti. Z novim, petim albumom v ospredje stopijo številne doslej zamazane karekteristike tega dueta: bogati in zelo razgibani ritmi bobnarja Lamonta »Bima« Thomasa, pretanjeno obvladovanje kitare Dona Howlanda, raznolik preplet skladb (od melanholično-izpovednega izliva do udarno-rockovskega nažiganja), velika radost poigravanja z bluesovskimi in country obrazci, ki so velikokrat preseženi z nepretencioznim parafraziranjem v bluegrassovski ali garažnorockovski maniri.
Zadnji, peti album je zagotovo najboljši izdelek Bassholes, ki ima vse potenciale, da privleče nase večjo pozornost kot dosedanji kultni, obskurni zapisi, predvsem pa gre za album prekaljenega dueta, ki si je zaslužil takšen album, kot nam ga je ponudil.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>