Skupina študentov na Fakulteti za družbene vede se je samoiniciativno in samoorganizacijsko zbrala in oblikovala ciklus diskusij za drugačne vede. Diskusije se od konca novembra vsako sredo ob petih popoldne vrstijo na terasi knjižnice FDV.
Tokrat objavljamo drugi del Manifesta študentskih gibanj, hkrati pa napovedujemo, da bomo z marcem začeli z redno mesečno oddajo. In sicer bomo ugotovitve diskuterjev predstavili vsako prvo sredo v univerzitetnem terminu RŠ. Prva redna oddaja bo torej na sporedu 2. marca.
Manifest študentskih gibanj, 2. del
Če smo že v igri, igrajmo se...
Od vedno - to pomeni od rojstva, nas že oblegajo razno razne avtoritete, ki same sebi verjamejo, da so avtoritete, kot da ne bi vedele, da brez nekoga, ki jih posluša, ki jih uboga, same po sebi niso nič. Če bi študentje ne bili tako ubogljivi, bi vsi ti ljudje, ki krojijo njihove usode, z vsemi študentskimi interesnimi ložami vred, lahko ustanovili le zbornico za gospodarje nikogar.
Nič slabega ni v tem, da si suženj. Ne, celo hvalevredno je; odvisno pa je, kdo te hvali. Najslabša stran sužnja pa je ravno samohvaljenje, zadovoljstvo s samim seboj, kar je vredno vsega zaničevanja, ki ga premore človeška narava. Nikoli se zadovoljiti do konca, kajti konec je vselej že tu, pred očmi nam stoji in to nas straši, to nas sili, da stremimo k življenju, ki se zateka v varne kotičke toplote in blagodejnosti.
Varen pred nevarnostjo pa lahko vsak pijani suženj za šankom poreče kar hoče. Nič ne bo pomagalo – lahko ga sliši kdor koli, težava bo še vedno v tem, da sam sebe ne bo slišal. Tako samoumevno je, da so uhlji tam zato, da poslušamo druge, da nihče več ne posluša samega sebe in ravno zaradi tega postajajo vsi študentje vedno bolj poslušni. Na zabavah se tolče po mizah in tuli z volkovi, čez dan pa se kot najslajša jagnjetina prikaže na fakulteti in se dobrika pastirju, češ: »Saj je vse lepo – mar ne ?«
Pusti se voditi. Ne zato, ker se sam ne bi počutil zmožnega voditi, toda tukaj gre za vprašanje: koga voditi? In edini odgovor, ki ne bi terjal dopolnila k vprašanju v stilu: voditi – to pomeni že voditi nekoga za nos – bi lahko bil: samega sebe voditi, samega sebe obvladovati. Potem si lahko vlada, ministri in predstavniki, ki tlačijo vse tiste, ki jih, češ, zastopajo, potem si lahko vsi skupaj samo obrišejo pod nosom.
Res pa je tudi to, da obstajajo razna združenja, razne študentske asociacije in društva, klubi ali kakor koli jih že hočemo imenovati, ki služijo študentu kot pripomoček za njihovo vpeljavo v aktivnosti, za katere se smatra, da bi mu lahko koristile. Toda s tem, ko zasleduje svojo korist, se ne zaveda, da koristi drugim – tistim, ki ta društva krijejo. Vse te asociacije so in bodo brez pravega učinka vse dotlej, dokler si ne bodo izborile samostojnosti, dokler se ne bodo postavile na noge z glavo pokonci in vzkliknile: »Dovolj imamo!«
Ne gre za to, da bi se ustanavljalo društvo za društvom in tako v neskončno majhno število skupinic. Ne gre niti za to, da bi se vse skupaj spravilo pod en sam dežnik, ampak za to, da se vsi posamezniki kot posamezniki udejanijo hkrati na istem mestu ob istem času, kadar bi pač okoliščine to od njih terjale. In mislim, da so okoliščine že presegle vse meje.
Študent in študentska populacija sta dva popolnoma različna pojma: eno je posameznik in drugo je družba. Slednja je vselej predmet nekih analiz in obravnav, meritev in določanj, ki služijo oblasti za to, da vsem skupaj odmerijo prostor svobode, ki naj bi jim pripadal. Študentje pa so še veseli, da je to tako, veseli so za vsak meter, ki jim ga odmerijo in prodajo skupaj s raznimi študentskimi paketi, pri tem pa pozabljajo na ključno točko vsega, ki je: merilo, s katerim merimo.
Svoboda je predvsem v tem, koliko si je vzameš in v kolikor si jo sploh vzameš – podarjena svoboda ni vredna počenega groša. Nobenega pravega razloga ni, da bi pristali v tekmovanje kapitalistične narave, ki nas spravlja enega proti drugemu kot tekmovalce na ravnini, ki se zaključi s prepadom. Omejevanje svobode drugemu samo zato, da bi si jo sebi razširili: to je pravi pomen tekmovalnosti, ki se v kapitalstični dobi pojavlja v preobleki demokracije.
Študentje si stojimo nasproti kot tekmovalci, medtem ko bi morali biti soustvarjalci, postavljeni smo kot nasprotniki, medtem ko bi morali biti soigralci, gledamo se sovražno, medtem ko bi morali gledati eden na drugega kot na samega sebe. Mar ni še nihče opazil, da v drugem vidimo podobo nas samih? Edina svoboda, ki nam je še ostala, je svoboda do upora – to je več kot očitno, saj nam je prava svoboda zdrsnila izpred oči s tem, ko so nam ponujali obilico malih svobodic, bolj ali manj posrečenih domislic, vse to pa kot vabo za to, da bi odvrnili pogled od tam, kamor bi morali ves čas imeti uperjene oči.
Mnogo je še nerazčiščenega, toda vsaj eno je jasno: ne gre več za to, da bi se vprašali, proti komu naj se za vraga študent upre, ampak zato, da se vprašamo, proti čemu naj se študent upre? Samo en odgovor je možen, če smo le dovolj pozorni v dobi, ki nas zaslepljuje z razno raznimi bleščicami in odleski svobode: upreti se je potrebno mestom oblasti. Mestom, ki, četudi izpraznjena, svojega posameznika pritegnejo nekoga nase tako, da si povrh vsega domišlja, kako je dobro, če je enega gospodarja zamenjal za drugega.
Nobenega pravega gospodarja ni. To, proti čemur bi se morali boriti, pa se ne, četudi se prej ali slej zagotovo bomo morali, je oblast, ki nas tlači. Stara, podla oblast, ki se je zamaskirala v podobo dobrega gospostva, ki daruje študentom vse, kar potrebujejo za življenje in še več: tudi vse nepotrebno, vse tisto, kar naredi življenje odvisno od drugega življenja.
Vse je v strahu pred tem, kar lahko izgubimo, če se podamo na takšno pot – zatorej pogum! Kajti samo še nekaj je bolj strašno od tega, da nekaj izgubimo, in to je: da izgubimo same sebe. Poišči samega sebe in našel boš vse druge, ki se iščejo...
O debatni skupini in družabnem družboslovju se je zanimal Luka H. Avtorstvo drugega dela Manifesta študentskih gibanj je skrito v kolektiv debaterjev FDV.
Komentarji
komentiraj >>