Predstavili bomo zagovore - kratka ritmična besedila, ki so jih naši predniki nekoč uporabljali v ljudski medicini. Gre za molitvam podobne magične nagovore, s katerimi so se ljudje borili proti različnim boleznim in zahtevali njihov umik. Zagovori niso služili proizvajanju estetskih učinkov in jih zato ne uvrščamo med ljudsko umetnost, a podobni magični obrazci se pojavljajo tudi v marsikateri ljudski pesmi ali plesu.
Zagovori sodijo v najstarejše obdobje magične medicine, ki so jo poznala ljudstva že na zgodnji stopnji svojega razvoja. Veliko večino svojih zdravstvenih težav so ljudje pripisovali zlim duhovom, demonom, nadnaravnim bitjem in višjim silam. Verovanje vanje je rodilo obrede, ki naj bi s skrivnostnimi početji, z uporabo posebnih predmetov in izgovarjanjem nerazumljivih besedil, dosegli zdravilni učinek. Z obredi so se ukvarjali privilegirani posamezniki, vrači in čarodeji, na Slovenskem pa so imele to vlogo predvsem starejše ženske. Umetnosti zagovarjanja se niso učile le prek ustnega izročila, temveč so uporabljale predvsem zagovore zapisane v raznih ljudsko-medicinskih bukvah. Znanje o njih se je hranilo v veliki tajnosti, saj naj bi zagovori izgubili vso moč, če bi postali splošno znani.
Zagovore so spremljala različna obredna dejanja, pomožni predmeti kot so sveče, razpelo, rožni venec ali zagovorna knjižica, pogosto pa tudi domača zdravila, s katerimi so namazali obolelo mesto telesa. Če nuja ni bila prevelika so zagovarjali najraje ponoči, okoli polnoči, in ob starem mesecu, ko je vse upadalo, tudi bolezen. Pri čaranju so pazili tudi na števila, pri čemer so bila najprimernejša biblijska 3, 7, 9, in 77.
Krščanska cerkev je prevzela mnoge poganske zagovore ter jim dodala svoje svetnike in vsebino. Tako tudi v enem najpogostejših zagovorov pri nas, tistemu zoper kačji pik, nastopata devica Marija in sv. Šempas. Njegovo razširjenost lahko pripišemo dejstvu, da zoper pike modrasa ali gada, ki so pogosto doleteli pastirje na paši, ljudje niso poznali nobenega zanesljivega sredstva. Primer, ki ga bomo poslušali je povedala prebivalka Zagorice pri Dobrepolju na Dolenjskem. Po njem se je moral bolnik zavrteti na peti in trikrat pljuniti čez glavo.
Stoji, stoji tam silna skala (0:33) iz Odmevi prvih zapisov (GNI, 2004)
Ob koncu bomo poslušali še zagovor zoper lišaj, ki je bil posnet na avstrijskem Koroškem. Namenjen je bil preganjanju različnih vrst kožnih obolenj in ekcemov. Po izrečenem zagovoru so lišaj na koži premazali še z žlindro iz pipe in upali na ozdravitev.
Besedilo zagovora je precej nesmiselno saj se v njem omenja grofova hči po imenu Lišaj, ki je odšla od doma in je ni bilo nazaj. »Tudi lišaj naj gre in ne hodi nazaj!«, pravi zagovor. Očitno je prvotni pomen v njem zabrisan, a je zagovor kljub nejasnosti v obredu ohranil svojo veljavo.
Anbərt je biwa grofova hči (0:16) iz Odmevi prvih zapisov (GNI, 2004)
Oddajo je pripravil Peter Kus.