Petja Grafenauer v tokratnih Očeh, da ne vidijo (11.8.2002, ob 20.00) ponudi pregled ene od velikih bienalnih predstavitev sodobne umetnosti - Manifesta 4. v Frankfurtu. Vizualnalna razstava je manjša od Documente ali Beneškega bienala in bolj vezana na vzhodne države, oziroma ustvarjena prav za pospešitev komunikacije med vzhodnim in zahodnim svetom umetnosti. Kljub temu, da mnogokrat ni več mogoče razlikovati med deli umetnikov iz vzhodne ali zahodne Evrope, obstaja vsaj bistvena razlika v razvitosti umetniškega trga, kar je velik razlog za prebeg umetniškega potenciala na zahod.
MANIFESTA 4, FRANKFURT
Manifesta je ena od velikih predstavitev sodobne umetnosti. Manjša od Documente ali Beneškega bienala in bolj vezana na vzhodne države, oziroma ustvarjena prav za pospešitev komunikacije med vzhodnim in zahodnim svetom umetnosti. Kljub temu, da mnogokrat ni več mogoče razlikovati med deli umetnikov iz vzhodne ali zahodne Evrope, obstaja vsaj bistvena razlika v razvitosti umetniškega trga, kar je velik razlog za prebeg umetniškega potenciala na zahod.
Od drugih show and buy razstav se Manifesta razlikuje tudi po tem, da se vsaki dve leti predstavi v drugem mestu in jo ustvarja vsakič na novo izbran team kuratorjev iz različnih delov Evrope.
Četrto Manifesto si še do petindvajsetega avgusta lahko ogledate v Frankfurtu. Kuratorke Iara Boubnova, Nuria Enguita Mayo in Stephanie Moisdon Trembley za letošnjo razstavo niso izbrale oprijemljive teme, ampak pravijo, da so hotele predstaviti raznolikost individuumov, kontekstov in situacij. Kustosinje so hotele prikazati posameznikovo pot prek javnih prostorov, definiranih z ekonomskim in političnim establishmentom.
Prostori Manifeste 4 nam kažejo izbor perspektiv, ki se po besedah kustosinj ukvarjajo z urbanostjo, bivališči, mobilnostjo, potovanji, izgonom, jezikom, pogovorom in prevodom, vztrajanjem, spominom, zgodovino, ironijo in humorjem. Tako so se po eni strani spretno izognile vprašanju razmerja kustosa in umetnika pri pripravi razstave, po drugi strani pa gre za odkritosrčen poskus predstaviti pomen in posledice nomadske razstave, kakršna je Manifesta. S tem se tokratna kuratorska zastavitev močno razlikuje od Manifeste 3, ki smo si jo predlani lahko ogledali v Ljubljani in je že z naslovom Borderline Syndrom, enosmerno določila perspektivo razstave.
Frankfurt ni prijetno mesto. V središču stoji skupina v nebo segajočih nebotičnikov, okrog njih pa dolgočasno mesto bank in velikanskega letališča brez duha. Pa vendar se je v to mesto vgnezdila letošnja Manifesta. Poleg predstavitve Manifestinih del v različnih prostorih Frankfurta, ki so bolj ali manj namenjeni umetnosti, so se umetniška dela infiltrirala tudi v mesto, ki jim je tako ponudilo nov kontekst. Umetniška dela so svoj prostor našla na letališču, železniški postaji ter ob bregovih reke Maine.
Kar človeku poleg spominov in vtisov po ogledu razstave ostane, je prav gotovo katalog. Nad njim nisem navdušena. Je nepregleden, dela prikazana v njem v glavnem niso tista, ki jih umetniki razstavljajo, teksti pa mestoma le malo storijo za boljše razumevanje dela pred nami. Ali je danes čas, ko katalog razstave sam postane umetniško delo in je namenjen ogledu le kot artefakt o sebi samem? Zadnje čase se pojavlja množica takšnih katalogov, za to zvrst pa so posebej reprezentativni prav katalogi Manifest, ki milo rečeno iz dvoletja v dvoletje postajajo vse bolj čudni. Pohvaliti pa je treba res odlično idejo. Po odprtju razstave so namreč fotografirali vse postavitve del in izdali zbirko printov fotografij, ki nam je v veliko pomoč pri rekonstruiranju spomina na razstavo.
Za velike razstave sodobne umetnosti je značilno, da redkokdaj govorijo o umetniških delih, ki so menda glavni razlog razstave. Navadno se razmišlja predvsem o instituciji razstave in prireditvi sami. Med umetniškimi deli Manifeste 4 zaradi načina izbora kustosinj ni očitnih povezav, saj, kot sem že omenila, razstava nima enosmerne teme. V skladu s kontekstom razstave sem se odločila, da bom tudi jaz iskala pot prek javnih prostorov razstave in vam med 72-imi izbranimi deli predstavila tista, za katera menim, da zaradi tega ali onega razloga izstopajo.
Nina Fischer in Maroan el Sani razstavljata serijo fotografij zapuščenih berlinskih klubov. Projekt nosi naslov Phantomklubs. Umetnika se ukvarjata z življenjsko dobo kluba. Informacija o klubu je vedno dvostranska. Ena stran ima informacijo o klubu, saj tja zahaja, druga pa si te informacije želi. Ko informacijo delijo vsi, postane nepomembna in klub preneha delovati kot socialno diferencirajoč stroj. To se zgodi, ko se ime kluba prične pojavljati v lokalnih info reklamah, zadnji žebelj v krsto pa zabijejo mednarodni turistični vodiči.
Idejo umetnikov lahko danes v okviru slovenske klubske scene apliciramo na klub Gromka v Metelkova mestu. Takšna reklama pomeni smrt kluba: ali se klub za tem zapre, ali pa deluje le kot gledališče, v katerem domačini izvajajo ritualne plese za tuje obiskovalce. Druga varianta za uničenje kluba je ta, da le-ta preide v roke naprimer mestnim oblastem ali dobička željnemu lastniku. Takšna profesionalizirana klubska scena uporablja socialno življenje, da ustvarja profit. Tako redizajniran klub zahteva finančne rezultate, s tem pa se uniči heterotopnost obiskovalcev. Te zaradi prvega ali drugega razloga zapuščene klube fotografirata umetnika in nam jih kažeta kot dokument nekega časa.
Lise Harlev razstavlja kopije plakatov velikih razstav, a teksti na njih so drugačni in prikazujejo odgovore na vprašanja, ki jih je zastavljala udeležencem Manifeste. Vprašanja so se glasila: »Kaj ti pomeni razstavljati na tujem?, Ali bi ti bilo bolj všeč, da ob razstavah na tujem ne bi govorili o tvoji nacionalnosti?, Ali misliš, da tvoje sodelovanje na menarodnem umetnostnem bienalu vpliva na mnenje gledalca o tvoji državi?, Ali meniš, da na razstavi predstavljaš svojo državo?« Odgovori na ta in tem podobna vprašanja pa kažejo na to, da umetniki menijo, da nacionalnost umetnika mnogokrat pomembno vpliva na sprejemanje njegovega dela. Lise Harlev torej kaže, da je ideja o tem, da nacionalnost ni pomembna, še vedno problematična.
Christoph Fink razstavlja zapleten sistem diagramov, zemljevidov, fotografij, statistik in zvočnih zapisov, ki sami po sebi tvorijo estetsko doživetje in željo po njihovem razvozlavanju. Gre za beleženje dogodkov in odgovorov na različna vprašanja, ki si jih zastavlja med potovanjem. Pri potovanju ni pomemben le cilj, ampak stvari, ki se zgodijo med odhodom in prihodom, saj te tvorijo vpliv na doživljanje in spremembe psihične in fizične podobe. Zapleteni osebni zemljevidi temelječi na natančnih meritvah dajejo odgovore na vprašanja: »Koga sem na potovanju srečal, kakšne barve je bilo nebo, kako sem potoval, kako sem se takrat in tam počutil?«, hkrati pa odpirajo nova vprašanja o potovanju v času in prostoru.
Jonas Dahlberg predstavlja video z naslovom One-Way Street. Kamera potuje po nočni ulici v eno smer, nekam tja, kamor se stekajo osišča a nikdar ne prispe na cilj. Ulica je prazna, čutimo osamljenost. Delo na nas močno čutno učinkuje, a razlaga je nekako nejasna. Po občutju je temu podobno delo Yael Bartane, ki v neskončni zanki prikazuje minuto tišine ob prazniku spomina na vojake v Tel Avivu. Ob zvočni spremljavi, ki jo je ustvaril Tao Vrhovec – Sambolec, na ulici iz stoječih avtomobilov izstopajo ljudje, ob njih mirno stojijo in se po minuti vrnejo vanje. Državni prazniki ponujajo močno čustveno noto in so zato nevarni fenomeni, s katerimi država sooblikuje lojalnost naroda. Dinamika države, ki predpisuje sistem verjetja, je tisto, kar zanima avtorico.
Hans Wrange prihaja s Švedske in predstavlja meni najljubši projekt na Manifesti. Average citizen navadno označuje fiktivno osebo, ki naj bi v statistiki prestavljala mnenja večje skupine ljudi, kar je bila ena glavnih idej pri ustvarjanju države blaginje na Švedskem. Princip, po katerem je individualni državljan tisti, ki mu je dovoljeno, da predstavlja širšo populacijo, je hkrati tudi temelj demokracije, v kolikor so politiki izvoljeni na splošnih volitvah. Toda v zadnjem času se število volivcev zmanjšuje. Na volitvah se zaznava večji procent udeležbe bolj izobraženih in bogatejših državljanov.
Projekt The Average citizen je politični eksperiment z alternativnim demokratičnim modelom. S pomočjo Švedskega urada za statistiko je bil izbran statistični profil povprečnega državljana, ki je bil nato prepoznan v 40 let stari, samski ženski brez otrok - Marianne, ki živi v dvo in pol sobnem stanovanju. Umetnik je našel osebo, ki odgovarja statistiki in v projektu zbira Mariannine poglede na to, kako bi spremenili družbo.
Njene poglede nato spravlja v podatkovno banko in jih s pomočjo pisca političnih govorov spremeni v kratke, pomnljive slogane. Širok krog švedskih pomembnih osebnosti, od pisateljev, politikov, novinarjev do izdelovalcev reklam te slogane infiltrira v svoje delo in jih ponudi javnosti. Pred in po tem, ko se slogan pojavi v javnosti, se izvajajo ankete javnega mnenja. Na Manifesti pa si lahko poleg odlične likovne predstavitve projekta v čast Marianne in njenega prihodnjega političnega pomena ogledamo tudi njeno v bron ulito poprsje, ki drugače krasi trg povprečnega Švedskega mesta Simrishamna.
Antal Lakner, ki nas je z zanimivimi fitness napravami zabaval že na Beneškem bienalu, nam predstavlja projekt za Islandsko vojsko. Gre za neoboroženo defenzivno fiktivno vojsko, za katero je ustvaril vojaške naprave kot naprimer premični šotor Želva za eno osebo ali uniforme, ki stojijo na meji med igračo in resno uniformo, fikcijo in realnostjo. Tako ob bregu reke Maine plava mornariška enota Plankton, v kateri je prostora za enega človeka in v katerih naj bi se Islandska vojska ob nevarnosti umaknila na morje in čakala, da le-ta mine.
Zanimiv je tudi projekt Monike Sosnowske, ki je ustvarila arhitekturo devetih identičnih sob. Iz vsake teh sob vodijo štiri vrata v drugo, njej popolnoma enako sobo, ki zaradi doramensko pobarvanih zelenkastih zidov spominja na zobozdravniške čakalnice. S tem labirintom enakih prostorov umetnica zmede našo percepcijo pri dojemanju prostora in logiko gibanja po njem.
Hans Schabus predstavlja projekt Western. S svojo zložljivo barčico se je odpravil na potovanje po Dunajski kanalizaciji in projekt predstavil z video posnetki. Video se začne z odplakovanjem vode v umivalniku in že se znajdemo v podzemnih prostorih mesta. Ne moremo verjeti, kaj vse obstaja pod nami. Kaj se dogaja v podzemlju in kam lahko Schabus pripluje s svojo barko.
Navdušil me je tudi projekt Juna Yanga. Kitajec, ki je po naključni odločitvi svojih staršev odraščal na Dunaju in se zaradi tega že kmalu spoprijel z razliko med zahodom in vzhodom. Video Jun Yang and Soldier Woods nam to razliko kaže na prefinjen in humoren način. Poigrava se z avtorjevim imenom. Jun Yang je na prefinjen način uporabil stalne zamenjave in dezinterpretacije v zvenu in pomenu svojega imena. Govori o svojem kitajskem imenu, ki nosi svoj značilen pomen, a se ob prihodu v Evropo, konkretneje na Dunaj prelevi v brezpomensko, fonetsko spremenjeno podobo, primerljivo s številnimi drugimi znanimi in manj znanimi imeni oseb.
Kaj lahko torej za konec rečemo o Manifesti? Vsekakor ni ene osnovne rdeče niti, ki bi jo lahko povlekli ob razstavljenih delih. Splošna ugotovitev je, da med izbranimi deli prevladujeta dva modusa umetniškega izraza: video in konceptualna dela.
Christoph Büchel je svoje povabilo na razstavo in svoj razstavni prostor prodal najboljšemu ponudniku, s čimer se posmehuje ne le procesu selekcije in današnji kuratorski praksi, temveč tudi pravilom trženja. Kupec je newyorška umetnica Sal Randolph, ki je v razstavnem prostoru izvedla projekt Free Manifesta, na katerem lahko razstavlja katerikoli umetnik, ki se prijavi na projekt. S tem se pojavi razstavni prostor, razstava brez selekcije in kuratorske prakse, brez koncepta, ki morda najbolje predstavlja kuratorsko zasnovo letošnje Manifeste.
Komentarji
komentiraj >>