... libanonsko pravosodje za petami šestim osumljencem ponedeljkovega atentata na Haririja ...
... Sudanu ne diši mednarodno sojenje odgovornim za masakre v Darfurju ...
... Hrvaška se na vse pretege trudi sodelovati z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine ...
... Srbija si želi priznanja srbske manjšine v Sloveniji ...
OFF NAPOVEDNIK
Pred dvainšestdesetimi leti sta voditelja medvojnega nemškega odporniškega krožka Bela vrtnica Hans Scholl in njegova sestra Sophie zaradi svoje protinacistične agitacije doživela usoden obisk Gestapa.
V gibanje Bela vrtnica so bili vključeni predvsem študentje medicine, ki so nasprotovali svojemu firerju in njegovim vladarskim postopkom. Hans Scholl je kariero začel kot član Hitlerjevega podmladka, a se je ob razkritju pravih zlobnih namenov nacistične ideologije od nje odvrnil. Med študijem v Muenchnu med letoma 1940 in 1941 se je od medicine preusmeril k religiji, filozofiji in umetnosti in okrog sebe zbral krog podobno mislečih nacimrznežev. Bela vrtnica je bila rojena.
Poleti leta 1942 je Scholl s prijateljem sestavil štiri letake, ki so razkrivali nacistične in esesovske »lumparije«, med drugim tudi radiranje Židov in poljskega plemstva z obličja Zemlje, in pozivali k puntu. Tveganje v totalitarnem režimu, kjer je tajna policija paranoično beležila najmanjše deviacije v obnašanju slehernika, ki bi utegnilo postati protirežimsko, je bilo kajpak enormno. A kljub temu so bili idealizem, zavidljivo visoki etični in moralni pricipi ter sočutje do židovskih prijateljev in sosedov, ki so gnali Belo vrtnico, močnejši.
18. februarja 1943 sta Hans in njegova sestra Sophie pustila v glavni univerzitetni stavbi kovček s še eno serijo ostrih protirežimskih letakov. Žal pa svobodoljubni par ni imel sreče, saj ju je pri njunih naporih opazil hišnik znatno manj zglednih moralnih načel in ju brezsramno ovadil Gestapu. Sledila je aretacija in rapidno sojenje na tako imenovanem Ljudskem sodišču, ki je služilo hitremu procesiranju Rajhu neljubih disidentov. Shollova so kaznovali z dekapitacijo, ki je bila rezervirana za »državne izdajalce«. Pred izvršitvijo kazni 23. februarja je Hans Scholl zaklical: »Živela svoboda!«
Poslušate svobodi naklonjeni OFF program Radia Študent!
OFF PROGRAM
Libanonska roka pravice je za petami šestim osumljencem, ki naj bi zagrešili ponedeljkov atentat na nekdanjega libanonskega premiera Rafika Haririja. Domnevni tolovaji naj bi po besedah libanonskega pravosodnega ministra Adnana Aduma odšli v Avstralijo. Na letalu, s katerim so zapustili Bejrut nekaj ur po atentatu, naj bi pod nekaterimi sedeži, ki so jih zasedali osumljenci, našli sledove prahu TNT. Identiteta navihane šesterice pa je za javnost zaenkrat še skrivnost.
Po odločnosti lahko libanonskemu pravosodju mirno parira tudi sudansko. Tamkajšnji pravosodni minister Ali Mohamed Osman Jasin je namreč zavrnil predlog Združenih narodov, da bi odgovornim za krvava izvajanja na območju sudanske pokrajine Darfur sodili pred Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu. Jasin vztraja, da bodo odgovornim sodili v Sudanu, saj naj bi tako predvidevala sudanska zakonodaja. Seveda ne gre dvomiti, da bo domače sojenje zločincem, ki so ukinili 70 tisoč življenj, povzročili razselitev 1,65 milijona ljudi in jih 200 tisoč pognali na beg v sosednji Čad, nedvomno pravično.
V sicer manjšem obsegu, a bolj kontinuirano, cepajo žrtve tudi v Iraku. V bližini šiitske mošeje na jugu Bagdada je tako izgubilo življenje vsaj kakih 20 ljudi, naslednjih 20 pa je utrpelo druge fizične posledice. Greh ubijanja je zagrešil samomorilski napadalec, ki je skušal vdreti v mošejo v času petkove molitve.
Poleg iraških civilov tam kot v vsaki spodobni vojni »pušijo« tudi novinarji. Na cesti med Amanom in Bagdadom naj bi izginila indonezijska novinar in novinarka. Potencialni ugrabitelji se še niso javili, zaenkrat pa še ni dokončno jasno, ali gre dejansko za primer ugrabitve talcev. S pogrešanima novinarjema na RŠ sočustvujemo, malo manj pa z do sedaj že 1464 ameriškimi soldati, ki so dali svoje življenje za brezvezne cilje svoje vlade v Iraku.
Zaenkrat sicer še ne kaže, da si bodo ameriški vladajoči pavijani zastavili podobno ambiciozne in soldate jemajoče cilje tudi v Siriji, a vendarle jim ta očitno predstavlja trn v peti. Po izjavah ameriškega podsekretarja, pristojnega za politične zadeve, Douglasa Feitha gre Američanom v nos predvsem, da iz Sirije prihaja podpora iraškim upornikom, pa tudi sirsko zanikanje libanonske pravice do suverenosti. Odveč je poudarjati, da Ameri Sircem pripisujejo zdaj že klišejsko stigmo podpiranja terorizma. V primeru, da se Sirci ne »skulirajo«, jim poglavar Amerike Bush obljublja osamitev.
Bolj topli kot odnosi Sircev do Libanoncev utegnejo postati odnosi Izraelcev do Palestincev. Prvi bodo tako 16 Palestincem, ki so bili med intifado deportirani na območje Gaze, dovolili vrnitev na Zahodni breg. Ukrep, ki ga je napovedal izraelski prvi obrambnik Šaul Mofaz, naj bi bil namenjen izgradnji zaupanja s Palestinci. 16 srečnikov naj bi bila le prva skupina od 55 Palestincev, ki jih je Izrael med štiriletno intifado pod obtožbo terorizma izgnal na območje Gaze.
Določena soglasja obstajajo tudi med globalnima tekmicama ZDA in Kitajsko. Kot je po obisku v Seulu dejal ameriški veleposlanik Cristopher Hill, se državi strinjata, da je nadvse nujno, da se pobalinska jedrska novinka Severna Koreja vrne za pogajalsko mizo.
Glede mednarodnega sodelovanja se takisto strinja hrvaška vlada. Tako vsaj trdi v pismu, ki ga je v sredo poslala luksemburškemu predsedstvu Evropske unije in članicam EU. V pismu naši južni sosedje obljubljajo, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da izpolnijo svojo »neizogibno obvezo« in Mednarodnemu haaškemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in Ruande izročijo ubežnega generala Anteja Gotovino. Pismo je seveda zastavljeno nadvse pretkano, saj v njem kljub sladkim besedam ni sledu o trdni obljubi, da bo zadeva rešena.
Podobno meglen kot hrvaške obljube o sodelovanju s Haagom zna biti tudi na novo sprejeti akcijski načrt za boj proti drogam za obdobje 2005 – 2008, ki ga je sprejela Evropska komisija. Načrt, ki ga bosta obravnavala svet Evropske unije in Evropski parlament, ima za glavni cilj preprečevanje in občutno zmanjšanje uporabe drog med prebivalci Unije. Poleg tega pa predvideva tudi zmanjšanje zdravstvenih in socialnih posledic, ki jih v državah članicah povzročata uporaba in trgovina z nelegalnimi substancami.
Manj optimistični pa so lahko konkretni drogo jemajoči prebivalci naše Kokoške. Aids fundacija Robert, ki se je do nedavna trudila s programi pomoči odvisnikom, je napovedala, da bo omenjene programe prisiljena opustiti. Več o tem gospa Evita Leskovšek z Aids fundacije Robert.
////////////////////////////////////////////
Bolj veseli kot domači uživalci prepovedanih substanc pa so lahko slovenski državljani srbske narodnosti. Namestnik srbskega ministra za diasporo Aleksandar Čortić, ki se mudi v naših logih na večdnevnem delovnem obisku, je na novinarski konferenci v prostorih veleposlaništva Srbije in Črne Gore v Ljubljani izjavil, da si želi pri pristojnih organih čim prej vložiti zahtevo za priznanje statusa manjšine v Sloveniji živečim Srbom. Za uresničitev omenjene zahteve pa bi Slovenija morala izvesti spremembo Ustave in zakonov, še prej pa bi moralo pobudo podpreti 22 poslancev parlamenta ali pa bi morali zbrati 40 tisoč civilnih podpisov.
Komentarji
komentiraj >>