V Evropi glede Evropske unije obstajajo štiri naravnanosti: evrooptimizem, evropesimizem, evrorealizem in evroskepticizem.
Zanima nas predvsem evroskepticizem, ker se da v zvezi z njim, kot pri nas neobstoječim, pokazati na nekaj simptomov slovenske politične zavesti. Problem evroskepticizma je, da pri obravnavi takoj zapade nacionalizmu in razumevanju naroda, kot se je razvilo v 19. stoletju. Vprašanje je, ali je možen evroskepticizem, ki bi ne bil nacionalističen? Praviloma temelji drža evroskeptika na treh premisah: izgubi suverenosti, diktaturi bruseljskih uradnikov, nezaščitenosti naravnih in človeških virov.
EVROPA – DEDIŠČINA ALI EVTANAZIJA
EVTANAZIJA
V slovenskem medijskem in političnem prostoru poteka razgreta razprava v zvezi z vstopanjem Slovenije v Nato. Politični barometer kaže v primeru referenduma negotov izid. Proti vstopu v Nato so različne nevladne organizacije, antiglobalizacijske skupine, nekateri novinarji in celo Združenje menadžerjev. Politična elita v glavnem podpira vstop v Nato kot svoj projekt in upa na to, da se ljudje po povabilu v Pragi, na referendumu ne bodo odzvali negativno. Njihov argument se bo najbrž glasil: "Ne bodite hlapci in podprite vabilo gospodarjev." Obstaja pa še vedno možnost, da povabila v Pragi sploh ne dobimo. To bi bil hujši udarec, kot smo ga pred leti že doživeli. Vprašanje je, kdo bo v tem primeru krivec.
Skoraj nobenih novinarskih prispevkov ali resne in argumentirane razprave pa v zvezi z vključevanjem v Evropo sploh ni. Ne gre za to, da pod vprašaj postavimo splošno predstavo o boljšem in varnejšem življenju znotraj Evropske unije, ampak da se vprašamo, zakaj v zvezi z Evropo vlada takšno enoumje. Kar je evropsko, je dobro in kar je dobro, je evropsko. Proti vključevanju v Evropsko unijo ni nobena vladna stranka, pa tudi opozicijske stranke sprejemajo procese vključevanja soglasno. V Evropi glede Evropske unije obstajajo štiri naravnanosti: evrooptimizem, evropesimizem, evrorealizem in evroskepticizem.
Zanima nas predvsem evroskepticizem, ker se da v zvezi z njim, kot pri nas neobstoječim, pokazati na nekaj simptomov slovenske politične zavesti. Problem evroskepticizma je, da pri obravnavi takoj zapade nacionalizmu in razumevanju naroda, kot se je razvilo v 19. stoletju. Vprašanje je, ali je možen evroskepticizem, ki bi ne bil nacionalističen? Praviloma temelji drža evroskeptika na treh premisah: izgubi suverenosti, diktaturi bruseljskih uradnikov, nezaščitenosti naravnih in človeških virov.
Z vstopom v Evropsko unijo država najprej izgubi del in v primeru nastanka naddržave celotno suverenost. Kot država pravzaprav neha obstajati. Čaka jo torej dobra smrt, kar evtanazija dobesedno pomeni. Ta premisa je pravzaprav najmočnejši argument evroskeptikov. Ugovarja se mu z Evropo razlik, Evropo pluralnosti, Evropo možnosti za vse, tako za male kot za velike. Pa vendar je bila izguba suverenosti posameznih držav na račun naddržave vpisana že v same začetke Evropske unije po drugi svetovni vojni. Jean Monnet, eden izmed tvorcev ideje povezovanja, je že leta 1956 zagovarjal idejo postopnega prenosa suverenosti. Najprej se je uveljavilo skupno odločanje na področju kmetijstva in železarstva. Temu je sledila skupna denarna enota. Ko imamo enkrat ekonomsko skupnost, temu sledi še prenos suverenosti na združene države Evrope.
Najintenzivnejše se evroskepticizem razvija v Veliki Britaniji. Vzroke za to lahko najdemo v pregovornem ponosu in zaupanju Angležev v britansko krono in parlamentarno demokracijo, ki temelji na svobodi, demokraciji, človekovih pravicah in zakonitosti, ki jih razumejo kot tradicionalno angleške vrednote. O zadevah in tegobah Angleža bodo torej odločali in odločili drugi. Temu so pridruženi še manj resni, včasih celo smešni, a zgodovinsko zakoreninjeni predsodki, kot so: vpliv papeške države na Bruselj, strah pred povečanjem davkov, Chirac in Schroeder izvajata politiko Tretjega Reicha. Razlogi za takšna prepričanja so v geografski in ekonomski bližini Evrope ter v podrejenem položaju Anglije, ki ni več prva med enakimi. Po gospodarski moči Anglija zaostaja za Nemčijo, Francijo in Italijo. Med evrooptimisti se glede širjenja Evropske unije in njenih kompetenc pogosto uporablja metafora kolesa. Če namreč kolesa ne poganjaš, padeš. Angleški skeptiki ugovarjajo tej metafori s trditvijo, da se lahko ustaviš, če postaviš noge trdno na tla.
Leta 1995 je Bernard Connoly izdal knjigo z naslovom "Rotten Heart of Europe", ki je nekakšna biblija evroskepticizma. Kot visoki uradnik Evropske monetarne komisije je videl stvari iz prve roke; v Bruslju je še vedno neprimerno omenjati to knjigo. Se pač ne spodobi. Vsebinsko jedro Evropske unije sestavljajo skriti programi, ki izvirajo iz povezav med Nemčijo in Francijo. Bistveno vprašanje je, komu služi in koga predstavlja uradnik v Bruslju. Če namreč deluje v skladu z interesi države, ki ga je v Bruselj poslala, deluje neevropsko. Če deluje evropsko, deluje proti interesom svoje države. Evropsko pa je podrejeno nemško-francoskim interesom. Vprašljivost takšne argumentacije je odvisna od vrste in značaja skupnih interesov. Če namreč obstaja zadosti interesov, ki so skupni tako Evropi kot posameznim državam oziroma največjemu možnemu številu držav, potem je interesov, ki bi bili podrejeni logiki ali-ali relativno malo in je vključitev smiselna. Nerešljiv problem pa so bodoči interesi, ki lahko škodijo posameznim članicam unije.
Connoly je izgubil službo v Bruslju domnevno zato, ker je dreznil v gnilo srce Evrope. Kot visoki uradnik je bil dolžan lojalnost evropskim delodajalcem. Ob uvajanju evra januarja letos je neuspešno opozarjal Irce na njegovo problematičnost. Z uvedbo evra naj bi se namreč zgodil gospodarski zlom, podoben tistemu v Argentini, ki ga pripisujejo uvedbi dolarja kot monetarne enote. Analogija je sicer vprašljiva, saj so procesi integracije v Evropsko unijo večinoma pokazali dobre rezultate. Objektivno gledano so namreč Irska, Finska in Portugalska gospodarsko zelo napredovale prav z evropskimi integracijskimi procesi.
Zakaj torej v Sloveniji ni Evroskeptikov? Horkheimer je že pred 50 leti zapisal: "Kolikor več svobode, toliko manj pravičnosti, kolikor več enakosti, toliko manj svobode." Z lastno državo smo si vzeli svobodo in postali nacija. Nismo pa pretirano domoljubni in državotvorni. Oba izraza delujeta anahronistično in se pravzaprav sploh ne uporabljata. Sumničavost glede bivše države, smo prenesli v novo državo. Pa čeprav je pogoj svobode posameznika prav država. Kot državljani smo do svoje države indiferentni, pravzaprav nam je države malo mar. Šolski sistem ne premore državljanske vzgoje. Sicer se kakšni ostareli humanisti včasih razburjajo okrog nacionalnih interesov in jezika, a stvar ne zaživi v svoji živosti. Smo tipična postmodernistična nacija individualistov, ki se pred krivicami, ki jih ustvarja lastna država umika v zasebno užitkarstvo. Ker ne premoremo afirmativnega odnosa do države, se torej tudi Evroskepticizem pri nas ni razvil, vsaj ne kot jasno in javno prepoznavna drža.
DEDIŠČINA
Kundera pravi: "Boj ljudi proti moči je boj spomina proti pozabi!"
Evropa kot evropski govor, kot zgodovinsko telo, kot kulturni prostor in naša skupna dediščina obstaja nekaj več kot petsto let. V tem času je nastal tudi mit o njenem izvoru v antični Grčiji, ki ga preči dejstvo o izvoru filozofije pri starih Grkih. Da bi omenjanje evropskosti dobilo svoj temelj, je bilo treba odrezati grški svet od azijsko-afriških korenin. Ta proces dobi prepoznavne oblike v renesansi, doseže svoj vrh v nemški romantiki in postane eden izmed največjih političnih projektov 21. stoletja. Zato je smiselno pogledati, kaj je Evropa pomenila in kako se je izraz uporabljal do 14. oziroma 15. stoletja. Mejna letnica je padec Konstantinopola leta 1453 in začetek novega boja proti Turku. Evropa naj bi združevala krščansko verujoče ljudi.
Samo krščanstvo se rodi kot herezija, kot versko gibanje, ki nasprotuje izvornemu judovstvu in ima tako še pred sinkrezijo s svetom helenizma vase vpisan problem krive vere. Tako tudi kasneje, ko postane prava vera, iz svojih neder stalno proizvaja herezije. Obenem išče zunanjega sovražnika, ki ga najde v poganih, nevernikih, muslimanih in paradoksalno tudi v svojem izvoru, v Judih. Ti so namreč ubili živega Boga, kar je bil kasneje večni stavek antisemitov in izgovor za pogrome. Sovraštvo do drugega in njegova izključitev sta dve izmed usodnih in temeljnih premis nastanka sodobnega pojma Evrope. Če torej govorimo o razvoju pojma Evrope, ne moremo mimo odnosa do muslimanov. Jud in Musliman sta dva sovražnika. Prvi kot krščanstvu lasten vir, drugi kot njegova izpeljava pol tisočletja kasneje.
Beseda "Evropa" etimološko izhaja iz akadijske besede "erebu", kar pomeni 'temna dežela mrtvih, ki leži na zahodu'. V 7. stoletju pred našim štetjem jo najdemo zapisano v grški himni in pomeni severno-vzhodno pokrajino današnje Grčije, kasnejšo rimsko provinco Trakijo. Za stare Grke pomeni predvsem geografski in ne kulturološki pojem. Prvi zgodovinopisec Herodot, na katerega se velikokrat sklicuje kot na očeta Evrope, zapiše, da je perzijski kralj Kserkses rekel, da se namerava odpraviti na vojno preko Helesponta, to je preko današnjih Dardanel, skozi Evropo v Grčijo. Za časa Rimskem cesarstva pojma praktično niso uporabljali, saj je bil njihov geografsko-politični pojem Rimski imperij.
Vzporedno z zgodovino kot logosom pa se je ohranil mit o Zevsovem posilstvu feničanske princese Evrope, ki ga ob izteku helenizma uporabljajo zgodnjekrščanski pisci kot izgovor za boj proti nevernikom. V 16. stoletju ta mit očitno zastara in tako ga renesančni pisec skuša zamenjati s starozaveznim mitom. Postel namreč predlaga, da bi se Evropa imenovala raje Jafetija. Po vesoljnem potopu Noetovi štirje sinovi odidejo vsak na svoj konec sveta. Tisti sin, ki se reši na ozemlje današnje Evrope, se je imenoval Jafet in odtod naj bi se naša ljuba Evropa preimenovala v Jafetijo.
Za politični pojem Evrope je eden izmed konstitutivnih mitov zmaga Karla Martela proti Saracenom v bitki pri Poitiersu leta 733. Kot vsak zgodovinski mit pa svoj pomen ta bitka dobi šele kasneje. Da je zgodovina Evrope neločeno povezana s sovraštvom do muslimanov, priča izjava Edwarda Gibbona, ki pravi, da bi se v primeru zmage Saracenov na oxfordskih šolah predaval koran, s prižnic pa bi se oznanjali Mohamedovi nauki. Drugače piše kronist Fredegar. Sodobniki bitke sploh niso opazili, zmagovalci pa so oropali kar sokristjane na jugu Francije. Boj je v resnici potekal med Karlom Martelom in akvitantskim vojvodo Eudom. Zgolj vzporedna zmaga nad Abd-Al-Rahmanom torej sproži mit o rešitvi Evrope pred Saraceni.
Nedvomno je svojevrsten tudi izvor imena Saraceni. Ime Saraceni izvira iz biblične genealogije, po Abrahamovi ženi Sari. Abrahamov sin Izmael, prednik muslimanov, pa je bil sin Abrahama in njegove dekle Agare. Tako bi se Izmaeliti pravzaprav morali imenovati Agareni in ne Saraceni. V osmem stoletju so torej Saraceni le ena izmed skupin nevernikov. Veliko pomebnejši za kasnejši razvoj Evrope pa je v tem času Bagdadski kalifat, ki dejansko ohrani grško filozofijo, znanost in umetnost in brez katerega bi bila renesansa bistveno drugačna. Sovraštvo do muslimanov je torej kasnejšega izvora.
Sredi 9. stoletja papež Janez VIII začne z izločitvijo muslimanov iz kroga nevernikov in tako sproži tisočletno sovraštvo in nerazumevanje, ki sega v sedanjost. Sicer pa latinski kristjani do 12. stoletja ne vedo ničesar o muslimanih. Kljub temu pa od 11. do 13. stoletja potekajo križarske vojne za osvojitev zibelke krščanstva. S sovraštvom in vojnami raste pomen Evrope. Dante uporablja besedo Evropa v geografskem smislu, v 13. stoletju Aleksander iz Roesa izpelje identifikacijo Evrope s krščansko republiko. Po padcu Konstantinopola leta 1453 se zgodi tudi premena sovražnika iz Saracena v Turka. Turek je namreč po pisanju papeža Pija II tisti, ki je konjsko meso, sovraži
znanost in preganja humanistične študije. Opozoriti velja, da križarskih vojn niso sprožili muslimani in da so na zasedenih ozemljih od svojih podanikov zahtevali le zunanjo pokorščino, pustili pa so jim njihovo vero. Tako je bil glavni problem pri muslimanih pravzaprav njihova ignoranca do večnih krščanskih dogem.
Če je pojem Evrope star dobrih petsto let in ga nekateri zaman iščejo pri Grkih, pa je filozofija neizogibno povezana z grštvom. Filozofija kot metafizika doživlja čuden hod vedno vračajočih se koncev metafizike. Konec metafizike se z vsakim rodom filozofov pomakne naprej; zdi se, da je treba postati metafizik, če sploh hočeš biti filozof. Glede tega problema lahko verjamemo letos preminulemu filozofu Hansu Georgu Gadamerju, ki je doživel 102 leti in pravi: "Konec metafizike ostane ujet v njen začetek. In začetek je prav pri Grkih."
Naj zaključimo. Dobra smrt države je glavni argument evroskepticizma. Lahko se vprašamo, zakaj pravzaprav država ne bi odmrla. Problem je, da odmira v velikanski imperij, ki ima cilj prehiteti svojega zahodnega brata na drugi strani luže. Pri tem je drža državotvornosti pravzaprav anahronistična. Vseeno pa se ne smemo odpovedati dediščini. Zgodovina ostaja učiteljica življenja, pa čeprav nas uči, da se je od zgodovine mogoče naučiti le tega, da se od zgodovine ni mogoče naučiti ničesar. Veliko bližja nam je torej situacija Dostojevskega, ki v Bratih Karamazovih že pred več kot sto leti zapiše:
"Dandanes teži vsakdo za tem, da bi kar najbolje ločil svojo osebo od drugih in hoče le v sebi skusiti polnoto življenja. V našem stoletju so se vsi razdelili na posameznike, vsakdo se umika v svoj brlog in konec je ta, da odbija sam sebe od ljudi in ljudi od sebe. V osamljenosti kopiči bogastvo in si misli: »Kako močan sem in kako zavarovan«, toda brezumnež niti ne ve, da se tem globlje pogreza v samomorilno onemoglost, čim bolj kopiči."
Komentarji
komentiraj >>