Sreda, 23. 2. 2005
BIGor
V današnji Tolpi bumov predstavljamo drugi uradni album njujorške zasedbe The Walkmen. Na sceni je od začetka stoletja in sodi v novodobno rockovsko generacijo New Yorka. Od večine njujorških kolegov se razlikuje po izkušnjah, saj v njej najdemo člane skupin Jonathan Fire Eater in Recoys, ki sta bili aktivni skozi 90. leta. Z novim albumom Bows & Arrows nadaljujejo z začrtanimi smernicami, postavljenimi že na začetku glasbene poti, in jih nadgrajujejo in razvijajo naprej... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 23. 2. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
THE WALKMEN – Bows & Arrows (Record Collection, 2004)
*V današnji Tolpi bumov predstavljamo drugi uradni album njujorške zasedbe The Walkmen. Na sceni je od začetka stoletja in sodi v novodobno rockovsko generacijo New Yorka. Od večine njujorških kolegov se razlikuje po izkušnjah, saj v njej najdemo člane skupin Jonathan Fire Eater in Recoys, ki sta bili aktivni skozi 90. leta. Z novim albumom Bows & Arrows nadaljujejo z začrtanimi smernicami, postavljenimi že na začetku glasbene poti, in jih nadgrajujejo in razvijajo naprej. Odprto sklicevanje na Joy Division, Talking Heads, Specials, Radiohead, Sama Cooka, Pogues, Bjork, Toma Waitsa, Boba Dylana in še koga so le še nadgradili skozi skladbe What's In It For Me, The Rat, NO Christmas While I'm Talking, Little House of Savages, My Old Man, 138th Street, The North Pole, Hang on Siobhan, New Year's Eve, Thinking of a Dream I Had in Bows and Arrows.
Ustvarjanje njujorškega kvinteta The Walkmen je od samih začetkov osredotočeno na delo v lastnem studiu Marcata, v katerem so med drugim snemala tudi takšna imena, kot so French Kicks, Arto Lindsay in Nacao Zumbi. Nenehna razpoložljivost 24-kanalnega studia jim omogoča neskončna eksperimentiranja in testiranja glasbenih idej, ki jih skupina preoblači v čarobne preobleke. Prepoznavno njujorško eklektičnost novodobnega rocka so The Walkmen takoj obšli in se od njega distancirali s pravljično-magičnimi melodijami, ki so vedno podložene z nekonvencionalnimi, že skoraj nepravilnimi ritmi. Čeprav ostajajo na sledi nove generacije glasbenikov, ki se naslanjajo na reinterpretacijo postpunka 80. let, je v njihovem ustvarjanju manj neposredno vpletene tovrstne žanrske opredeljenosti. Od nje odstopajo z drugimi vplivi, naj gre za Television, zgodnje U2 ali Toma Waitsa, ki jih prepletajo z melanholičnimi zvoki The Pogues ali z minimalističnim hrupom Velvet Underground. Naštetim imenom bi lahko prilepili še mnoge druge vplive, s katerimi se ponazarja samosvoj eklekticizem tega kvinteta. Njihova izpovednost je nepredvidljiva in v njej je zaslediti nadgradnjo dosedanje magičnosti z bolj rockovskim melosom, ki ga prepletajo s čudotvornimi zvoki cerkvenih orgelj ali pa markantnimi odmevi barskega klavirja, predvsem pa je zaznati veliko bolj premišljene strukturne preobrate in zaplete, kot smo jim bili priča doslej. Vse to govori o razvoju skupine, ki nas s svojo čudotvorno mehkobo ne pusti hladne. Vsaka skladba prinaša svojo atmosfero, vsaka skladba ima svojo romanično aluzijo in vsem je skupno to, da se v njih skriva čar lepo spisane pop pesmi. Ali bo skupini v prihodnje uspelo še bolj izpiliti svojo izpovednost, bo pokazal čas. Vsekakor pa je jasno, da The Walkmen presegajo posnemanje z dobro dozo avtorstva. Od večine novodobnih skupin se razlikujejo z zelo avtentično markantnostjo. Lahko prepoznavne skladbe počasi in vztrajno lezejo pod kožo in puščajo svoj pečat.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>