Trg je v srednjem veku pomenil neagrarno obliko naselja, ki si je pridobilo pravico do trgovanja. To je kraju podelil vladar, ki je v zameno za mitnino trgujočim zagotavljal mir in varnost. V 12. in 13. stoletju so začeli trge ustanavljati tudi kot nove naselbine z vnaprej začrtano urbanistično zasnovo in namenskim tržnim prostorom. Tako se je zgodilo tudi z mestom Lož v Loški dolini, ki ga je oglejski patriarh ustanovil leta 1341. Takrat je prenesel sejemske pravice iz že obstoječega vaškega naselja na novo naselje pod loškim gradom. Poleg Starega trga je tako nastalo mesto Lož, ki so ga zaradi nevarnosti pred Turki kmalu obdali z obzidjem. Ti so ga leta 1476 celo zavzeli in požgali.

Lož je postal središče lokalne trgovine in obrti, vendar se, odmaknjen od glavnih prometnih tokov, ni nikoli razvil v urbano naselbino in se tudi ni širil. Kot mnogo manjših mest je ostal vezan na agrarno proizvodnjo in s svojimi sejmi ostal kraj, v katerem je kmet ponujal svoje pridelke in živino, mali obrtnik svoje izdelke, kramar pa razno drobno blago. Trgovanje je že v srednjem veku urejala trška jurisdikcija, ki je bila podlaga za kasnejši razvoj mestnega prava. Na sejmih so tako veljala posebna pravila, ki jih je nadziralo semanje sodstvo.

Na sejmih je bilo poleg sklepanja kupčij poskrbljeno tudi za zabavo in ples. Trgi so kot zbirališče okoliškega agrarnega prebivalstva postali pravi mozaik obrazov, oblačil in glasov. O vsem tem govori tudi pesem Stoji, soji tu meistu Lož, ki jo bomo poslušali v današnji oddaji Cigule migule: najprej pohvali imenitnost mesta, ki ga obdajajo féstnge ali utrdbe. Po mestu se sprehajajo lepe frajle v krilih iz raševine in razcapanih predpasnikih. Sejem, ki ga pesem opisuje, se godi na dan Simona Gorečnika, svetnika ki praznuje 28. oktobra. Gre za zavetnika drvarjev, posebej pomembnega za prebivalce Loške doline, ki so bili tradicionalno gospodarsko odvisni od izrabe snežniških in javorniških gozdov. Jedro pesmi opisuje prodajo dveh muš, tovornih konjev, ki ju kupuje stari kápitan. Pri nakupu mu svetuje tudi rihtar, sejemski sodnik, ki se mu zdi boljši ta črni od obeh šimelnov. Kápitan ju tako ali tako kupuje le zato, da bi jih pojedel. Pesem se zaključi z veselim opisom lepih loških fantov, ki na glavah nosijo polhovke, tradicionalno pokrivalo Notranjcev.

Stoji, soji tu meistu Lož, 1:09 iz LP, Pesem slovenske dežele, Obzorja Maribor, 1975

Oddajo je pripravil Peter Kus.