Torek, 29. 3. 2005
Katjak
Njun smisel za humor je neverjeten in kar je še posebej očarljivo – ne sprejemata nujno in vedno izjav drug drugega, zbadljivke zaradi besednih spotikanj in lastnih napak spretno vpleteta v igro, kar deluje presenetljivo in predvsem zelo, zelo zabavno.
Pred skorajda letom dni je v KUD-u France Prešeren gostovala kanadska improvizacijska zasedba The Crumbs. Lani so nas navdušili, tako da se nam je zdelo kar malo škoda, da so gostovali le dva dneva. Zato je bila vest, da znova prihajajo, razveseljiva in je obetala nemirno pričakovanje dobre predstave, ki se je zgodila v petek zvečer.
Kajti zasedba The Crumbs ni kar tako. Je trojica, igralca Stephen in Lee pa Craig na kitari. Njihova predstava se imenuje Pač igra in od ostalih nam znanih improvizacijskih struktur izstopa zato, ker nima vnaprej izdelanega niti približnega koncepta, ampak jim kot edina osnova služi domiselnost ustvarjalcev in izvirnost publike pri iskanju začetne besede. Slednji smo svojo nalogo malo slabo opravili, saj je na Stephenovo vprašanje – »Iščemo besedo. Kaj vas navdihuje?« – padel odgovor odgovornost. Njegov posmehljivi »O, a res? Odgovornost navdihuje?« ni bil ovira, da bi iz tega ne znala narediti izredne predstave.
Začela sta ustvarjati zgodbe o Jacku, ki je svoje ime dobil po očetu Franku starejšemu in je zaradi napredovanja dobil tudi novo, bolj moško ime, Donny. O tem, da kurir lahko napreduje v šefovega asistenta že po enem dnevu službe (ta šef pa nazadnje konča kot kurir), o neomajni ljubezni mladega para, ki doživi strašno usodo (ona nekako oslepi, on pa se kljub neznani in hudi bolezni, da ne more odpirati stvari – vrat, zamaškov, škatel ... – zaposli pri njenem bivšem ljubimcu, ki prodaja stare avte). Pa sta usodi navkljub vendarle dočakala happy end v ljubečem družinskem vzdušju. Vmes sta Kanadčana vpletla še svoje zgodbice o službah, za katere sta trdila, da so resnične. V drugem delu predstave smo videli nadaljevanja in zaključke, ki so po nekem simpatičnem naključju med seboj prepletli prav vse nastale zgodbe. Predstava je bila odlična, predvsem zato, ker znata igralca hitro preskakovati med vlogami (in zna Lee hkrati igrati mamo in hčer!) in poskrbita za to, da se prizori zares nikoli ne začno vleči in ne postajajo dolgočasni. Imata dober spomin in spretno uporabljata ves material, ki se naplete v zgodbah in hkrati ustvarjata pravo dramsko igro, kjer ima vse svoj namen, začetek, vrh in zaključek. Njun smisel za humor je neverjeten in kar je še posebej očarljivo – ne sprejemata nujno in vedno izjav drug drugega, zbadljivke zaradi besednih spotikanj in lastnih napak spretno vpleteta v igro, kar deluje presenetljivo in predvsem zelo, zelo zabavno.
V nedeljo pa so The Crumbs nastopili skupaj z gostitelji, Teatrom Narobov. Napovedana je bila predstava Prosti pad (ki je domislica Narobovcev in smo jo v KUD-u že videli). Ob besedi aristokracija, ki smo jim jo določili za iztočnico, si lahko mislimo marsikaj, sploh na podlagi lastnih ne-izkušenj. A igralcem je pomenila vse kaj drugega kot prvih nekaj običajnih asociacij, ki nam pridejo na pamet. Bila je zgodba o punci, obsedeni s čistočo, in fantu, ki je zaradi nje tak postal, o princeski, ki se ni marala poročiti z ostarelim princem in jo je na dan poroke ugrabil njen maniker (torej tisti, ki ureja nohte) in malo fantastična zgodba o oživljanju mačk. Zgodbe so svoj konec dobile v drugem delu, ko je bila za nadaljevanje zahtevana druga beseda. Izbrali smo kovača, kar je prineslo likom nove zaplete in nazadnje tudi nekaj razletov.
Mešana zasedba je omogočila predvsem igranje parov – moških in žensk vseh starosti, poklicev in navad. Skupni imenovalec zgodbic je tako nehote postala ljubezen, ki premaga vse – stroga kraljevska pravila, obsesijo s čiščenjem, visoko starost in nenazadnje, v primeru mačke, tudi smrt. Največja poslastica pa je v takih primerih jezik oziroma jezikovna zmožnost naših igralcev in prilgodljivost situaciji tuje zasedbe. Predvsem se pokaže, kako domiselni morajo v takem primeru biti nastopajoči, ki mimogrede in brez zadrege izrekajo stavke – to je tista stvar, ki jo muc uporablja za phphhh; prinesi mi čkčkčk, da jo bom postavil sem; dobro delaš s temle bang bang – in pri tem intenzivno mahajo z rokami; razumeli pa smo seveda vse, tudi to, da je bila metla (broom) pravzaprav ženin (groom).
Predstava je bila, kot že rečeno, zasnovana po konceptu Prosti pad Taetra Narobov, a sta se Crumbsa vanjo odlično vklopila, tako da so nam prikazali zelo homogeno in tekočo igrano plesno predstavo z nepredvidljivimi zapleti, s simpatičnimi razpleti in predvsem začinjeno z veliko humorja, ki ni temeljil zgolj na situacijski komiki (najbolj preverjeno smešno pač ponavadi deluje prav to), ampak tudi na besednih igrah in stereotipih. Pa ne zgolj humor, tudi petje in plesno-gibalni prizori ter hitri odzivi na medsebojne ideje so gradili igro in skrbeli za svežino razgibane predstave. Vmesno brenkanje na kitaro Kandadčana Craiga je bilo ravno prav glasno in njegove hecne pesmice ob ravno pravih trenutkih, da je ustvaril izvirno glasbeno spremljavo, ki je služila kot dobra podlaga prizorom.
Edino, kar je malo motilo nedeljsko predstavo, je bilo to, da so bili v obeh delih predstave na odru vsi igralci. Seveda ne ves čas in hkrati, ampak vedno se nekako zahteva, da se prizore igra mešano in fino je, da med celo igro ne pogrešamo nobenega od igralcev. Kar je (če seštejemo Narobovce in Crumbse jih je skupaj osem) naneslo kombinacijo prevečih parov oziroma trojic in skupinic, kjer je vsaka zastavila svojo zgodbo, ki naj bi bila odigrana do zaključka. Nehote se nato vmes vrine še kakšna individualna domislica izven tega, s katero gledalci potem nimamo kaj početi, ker preveč obvisi v našem spominu kot zgolj mimobežni utrinek. Da ne bo pomote – to je zgolj opazka k predstavi, ki je v resnici bila dobra, kar je potrdil tudi bučen in zelo dolg aplavz na koncu, ostala nam bo v spominu vsaj do naslednjega obiska. In res si zelo želimo, da bi pot trojice The Crumbs drugo leto spet vodila do KUD-a in da bodo spet zaigrali skupaj s Teatrom Narobov. Kajti obema skupinama se očitno pozna, da imajo izkušnje, da niso kar tako in da jih redkokaj preseneti, da bi ostali brez besed ali se ne znali prav obrniti v situaciji ter obrniti vsega skupaj sebi v prid in občinstvu v zabavo. Take predstave pa radi hodimo gledat!
Komentarji
komentiraj >>