Seveda nas bo predvsem zanimalo kje se skriva Bruce Nauman... Kliknite dvojne puščice za traskripcijo intervjuja z Rajkom Bizjakom, ki je nastal ob otvoritvi Bressona v Cankarjevem domu. Intervju po vsebini presega samo razstavo, saj se dotika problemov razstavljanja v slovenskem prostoru in nenazadnje ponudi tudi alternativni pogled na vse preveč fotografsko svetniškega Bressona.
Intervju je bil posnet na otvoritvi razstave Cartjeja Bressona v Cankarjevem domu. Intervjuvar (v nadaljnjem besedilu kar Ivar.) je bil Jan B., intervjuvanec (v nadaljnjem besedilu kar Inec.) pa fotograf Rajko Bizjak. Intervju po vsebini presega samo razstavo, saj se dotika problemov razstavljanja v slovenskem prostoru in nenazadnje ponudi tudi alternativni pogled na vse preveč fotografsko svetniškega Bressona.
Ivar: Kratek komentar razstave ?
Inec: Razstava je precej popolna, kar je lepo in hvala bogu. Precej celovito predstavlja Bressona, kot enega izmed avtorjev, ki je zaznamoval pol stoletja ali pa celo več evropske fotografije. Problem je v tem kako so fotografije postavljene, postavljene pa so brez vsakega reda, nametane so vsepovprek. Analogija, ki mi pride na pamet, je kot da bi meni nekdo dal raztrgan kitajski slovar in rekel, naj jaz sedaj postavim (sestavim) slovar po abecednem redu, oziroma po nekem logičnem redu. Glede na to, da ne poznam kitajščine bi jasno… …ne vem na kaj bi spajal skupaj, samo nek Kitajec, ki bi to pogledal bi rekel - a je ta prismojen in zgrabila bi ga nepopisna žalost. In isto tudi tukaj. Vidi se da tisti, ki je to postavljal, fotografskega koda - fotografskega jezika ne razume. Postavljal je fotografije - ne vem… po takem vrstnem redu, kakor jih je dobil v škatli ali pa po abecednem redu. Ne vem na kakšen način. Ni ne kronološko, ne simbolično, ne vsebinsko, ne vizualno, po nobenem ključu niso postavljene tako, da bi omogočale razbiranje Bressona kot avtorja. To je moja najresnejša zamera. Druga resna zamera, jasno, da je Bresson prišel v Slovenijo trideset let prepozno. Če bi prišel pred tridesetimi leti v taki obliki kot sedaj, bi precej pripomogel k slovenski fotografiji. Ne smemo pozabiti, da je tudi reportažna fotografija je precej napredovala v tem času, zgodilo se je cel kup stvari, oziroma vmes je bil cel kup avtorjev, ki so še dodali določene elemente reportažni fotografiji. Zamuda je značilna za fotografski kod v Sloveniji. Tako smo z zamudo dobili Leibovitzovo, Kerthezsa. Kaže da so slovenski kustosi in fotografija še vedno trideset let za sodobno fotografijo.
Ivar: Bi lahko rekli, da razstave diktirajo bolj umetnostni zgodovinarji kot fotografi?
Inec: Ne, te razstave diktirajo ljudje, ki pač so v službi in se odločijo na podlagi imena in stroškov.
Ivar: Torej dejansko ni nobenega, ki bi iskal avtorje v tujini ali pa tudi pri nas in se odločal po svoji presoji.
Inec: Točno tako. Nobenega ni, ki bi iskal sodobne avtorje - to je tiste, ki uvajajo novosti v fotografski kod, ki so dovolj inovativni in ki bodo tudi v prihodnosti pomenili referenco za nazaj. Ne pa tako kot Cartier Bresson, ki sedaj pomeni neko referenco za nazaj. Iz tega se ne moremo nič naučiti. Vse to kar vidimo tukaj smo že videli v raznih knjigah, publikacijah. Slovenija bi se ogromno naučila, če bi dobila tukaj kakšnega Jeff Walla, Bruce Naumana - torej sodobne fotografe, ki uvajajo nekaj novega, ki so v tem momentu aktualni. Tako pa samo capljamo nekje zadaj in gledamo, aha, to so pa svoje cajte lepo delali. Tisti, ki na podlagi tega gradijo svoje delo, capljajo petdeset let za svetom.
Ivar: To je tipično za slovensko razstavno sceno, ki vedno nudi že priznane avtorje tiste, ki so bili nekdaj na višku.
Inec: Da, toda pri drugih medijih ni tako. Gledališče je na primer precej sodobno, kolikor ga pač spremljam. Tudi ples je precej sodoben, glasba je precej sodobna. Fotografija pa je neko peto kolo slovenske vizualne srenje. Studiev ni ustreznih, strokovnjaki, ki so ustrezni so ali na neustreznih mestih ali pa delajo nekaj čisto drugega, kot tisto, kar bi lahko. Tisto kar vidimo, torej tisto, kar se pri nas kaže kot kvaliteta, je tisto, kar je Evropa že zdavnaj prežvečila. To je tako, kot da bi nekdo pisal sonete in se imel za sodobnega umetnika, vmes pa je par sto let minilo od Prešerna.
Ivar: Morda temu botruje tudi dejstvo, da večina - to je javnost, gleda na fotografijo kot nekaj preteklega. Fotografija je dobra, če opisuje nek svet, ki je daleč stran fizično (potopis) ali pa je daleč stran časovno.
Inec: Ljudje fotografijo ne gledajo kot umetnost. Ljudje gledajo fotografijo kot sredstvo beleženja. Fotografija je fotografija iz osebne izkaznice, kjer prepoznam sebe, svojega brata, sestro, otroka. Zato je pač fotografija dobra. Fotografija slika politike, naravo, tuje kraje skratka tisto, kar drugače ne vidimo. Tisto, kar pa nam fotografija lahko pokaže, to je avtorja, ki ga drugače ne moremo videti, pa ljudje niso navajeni razbirati iz fotografij. Isti problem je pri filmu, videu, pri vseh novih medijih, ki zahtevajo nek nov način razbiranja kakršnega ljudje niso navajeni.
Ivar: Slovenija je zelo mala, bo do tega sploh kdaj prišlo?
Inec: Da, saj to sploh ni problem. Ravno toliko, kolikor nas je stala razstava Bressona, mogoče še manj nas bi stala razstava kakšnih sodobnih, močnih avtorjev. Jaz se res sprašujem kdaj bomo že dobili kakšno Cindy Sherman. Po vsej verjetnosti takrat, ko bo že dvajset let prepozno. Toliko, da bi Slovenci lahko videli in rekli, aha, tako se sedaj dela, to je sedaj aktualno, prodorno.
Ivar: Torej ne gremo vsled s časom temveč capljamo za časom.
Inec: Capljamo precej daleč zadaj, vsaj v vrhovih medija in v strukturi medija, ki obrača informacijo ter dogajanje v mediju. Saj avtorje imamo, samo kaj ko pošiljamo ven take, ki zunaj niso opazni. Imamo Bertoka, imamo Eklipsice. Imamo take, ki bi bili tudi zunaj »up to date« in bi dosegli neko odzivnost.
Ivar: Kaj pa komentar Bressona samega?
Inec: Komentarja samega je skorajda nemogoče dati. Gre se za fotografa, ki ima izredno precizno oko , ki je izjemen estet in ki poleg estetike v svojem kontekstu vidi tudi neko socialno, človeško strukturo. Zavedati se moremo, da so to fotografije, ki so nastajale v letih trideset, štirideset, petdeset, šestdeset in če gledamo nazaj na to kaj so takrat drugi delali po svetu vidimo, da je bil to korak naprej. Bresson je bil recimo do sedemdesetih, osemdesetih let vzor reportažnim fotografom. Potem pa je jasno prišla sodobna tehnologija, ki je omogočala veliko več možnosti. Prišli so tudi študiji fotografije, ki so omogočili avtorjem, da se nekaj naučijo in da gredo že kot izgrajeni likovniki v svet reportaže. Bresson ima v svoji osnovi likovno teorijo, likovni občutek in to se jasno vidi.
Ivar: Občutek imam, da bi bil Bresson danes še vedno soliden, odličen reportažni fotograf. Bil je toliko pred časom, da je njegova reportažna fotografija čisto na nivoju.
Inec: Da, samo da je njegova reportažna fotografija veliko bolj umirjena, zdaj pa se išče veliko več akcije. Njegovo fotografija je analitična v osnovi dogajanj, obrazov, ljudi, ki so na fotografiji, hkrati pa imamo tudi pri njemu seveda tipične pokrajinske fotografije (landscape) – spet govorim za tisto obdobje. Pred desetimi leti je pri nas takšna pokrajinska fotografija pobirala nagrade.
Ivar: Bresson se vedno pojavlja skupaj z imenom Leica. Imaš kakšen komentar na to?
Inec: On je pač fotograf, ki se je odločil uporabljati Leico M6, torej ne-zrcalno-refleksno Leico, ker je ta omogočala najhitrejše odzivne čase. Uspešno je seveda tudi promoviral možnosti, ki jih je dajal tak fotoaparat v tistih časih. Ne smemo pozabiti, takrat je bila leica relativno mlad format. Takrat so vsi veliki fotografi običajno delali na velikih formatih, ki pa so onemogočali ravno tisto fleksibilnost, katere je pri Cartier Bressonu ogromno. Pri njem je jasno razvidno neko hitro zasledovanje akcije, neko iskanje pravega momenta. To je filozofija, ki jo je uporabila skupina Magnum in mimogrede to ni filozofija, ki meni osebno paše.
Sistem, ki so ga oni uporabljali je bilo fotografiranje deset, dvajset filmov za en motiv. To je bilo eno neprestano škljocanje in to takrat, ko še ni bilo motorja. Klik, klik, klik, klik, klik, klik in iz tistih fotografije se je v postprodukciji, oziroma iz kontaktnih kopij izbrala tista fotografija, ki najbolj odseva določen moment. Leica fotoaparat pa je omogočal tak način delovanja. Veliko njegovih fotografij pa to njegovo filozofijo preprosto ne kaže. Prepričanje, da je vsak milimeter važen in filozofija odločilnega trenutka – »la moment descisif«, preprosto nista prisotna pri velikem številu fotografij. Na nekaterih fotografijah je to seveda izjemno poudarjeno, ko kompozicijsko ni mogoče nič odvzeti in tudi nič dodati. Glede na to, da je delal z ne-refleksnim fotoaparatom, to pomeni da je moral upoštevati paralakso, vidimo da je izjemno obvladal način kadriranja. V določenih momentih pa ga veliko ljudi glorificira tudi tam, kjer ni potreba. Nekatere njegove fotografije preprosto niso tako kompozicijsko dovršene, dejstvo pa je, da v tistih momentih ni iskal kompozicijske dovršenosti temveč le nek moment, dogajanje.
Ivar: Torej je prevladala njegova reportažna stran.
Inec: Da, včasih reportažna stran, včasih pa estetska. Jasno pa se vidi, da je imel vedno tole estetsko stran v mislih – izbira ozadja, rezanje ozadja, način kadriranja. Velikokrat pa bi se tudi tu lahko še dosti popravilo.
Za samovoljno okrajšavo "Inec" in "Ivar" pade krivda izključno na avtorja prispevka, ki se zaveže, da bo spoštljivo prebiral mogoče pripombe.
Vsi, ki komaj čakajo in naravnost hrepenijo po čemer koli o Jeffu Wallu, naj kliknejo na njegovo ime ali pa potrpijo še nekaj dni.
Komentarji
komentiraj >>