Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 27.3.´05, 14.00: PRITRKAVANJE (3217 bralcev)
Nedelja, 27. 3. 2005
david



Mislim, da je bil Bela Bartok tisti, ki je trdil, da ne moremo poznati samega sebe, če ne poznamo duše svojega naroda. Dušo naroda pa spoznamo predvsem po duhovni in materialni kulturi, po njegovih običajih, šegah, navadah, ob tem pa so nam lahko v veliko pomoč tudi veda o »ljudskem znanju« (takšen je namreč prevod besede folk-lora) oziroma etnologija ter njene podveje, pri katerih nas v tej oddaji običajno zanima predvsem etnomuzikologija... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule
Nedelja, 27.3.'05, 14.00


*Mislim, da je bil Bela Bartok tisti, ki je trdil, da ne moremo poznati samega sebe, če ne poznamo duše svojega naroda. Dušo naroda pa spoznamo predvsem po duhovni in materialni kulturi, po njegovih običajih, šegah, navadah, ob tem pa so nam lahko v veliko pomoč tudi veda o »ljudskem znanju« (takšen je namreč prevod besede folk-lora) oziroma etnologija ter njene podveje, pri katerih nas v tej oddaji običajno zanima predvsem etnomuzikologija.

Veliko nam o nas samih povedo tudi že pozabljeni ali sodobnim rodovom neznani običaji ali zanimive in pomembne podrobnosti, povezane z njimi.

Ena tovrstnih, širše manj poznanih posebnosti slovenske tradicije in glasbe ter običajev, povezanih z njo, je tudi pritrkavanje – poseben način zvonjenja na velike, ponavadi bronaste zvonove, ki so nameščeni po cerkvenih turnih. Pri tem pa je pomembno omeniti, da je ta glasbeni pojav izvirno slovenski in kot tak edinstven v širšem evropskem in svetovnem okviru.

Sicer poznajo igranje na zvonove tudi drugi evropski narodi (na primer glockenspiel in podobno), vendar se edino pri pritrkavanju ne uporablja mehanskih načinov, ampak se zvoke iz zvonov izvablja neposredno. Po različnih virih naj bi pritrkavanje obstajalo v Sloveniji že v šestnajstem stoletju, zagotovo pa vsaj v devetnajstem.

Pri pritrkavanju se ritmično udarja na različno, ponavadi v durovski tonaliteti uglašene zvonove, ponavadi na dva ali tri (tako dobimo dvo- ali tritonske melodije). Ločita pa se vsaj dve vrsti igranja oziroma se ločijo leteče in stoječe viže. Pri letečih en zvon zanihavajo, na druge pa udarjajo s kembljem, pri stoječih pa vsi zvonovi stojijo in se na vse udarja ter s tem ustvarja melodijo, vižo. Pri igranju zvonova praviloma ne smeta nikoli udariti hkrati. Pogosto nekateri zvonovi igrajo glavne tone obrazca, drugi pa, kakor pravijo, gostijo oziroma drobijo melodijo ali, kakor je to opisal nek pritrkovalec izpod Matajurja: »Eden zvoni, ta-mal lovi, ta srednji nabira in lovi obadva. Kadar se ne zvoni, začne ta mal, ta-velik in ta-srednji pa nabirata«.

Pritrkavanje ima v slovenskem izročilu po različnih krajih in pokrajinah veliko poimenovanj, poleg izraza pritrkavanje še trjačenje, klenkanje, nabijanje, priudarjanje, tonkanje in še cel kup drugih.

Na zvonove so pritrkovali v različnih predelih Slovenije ponavadi ob različnih pomembnejših prazničnih dneh, vsepovsod pa običajno vedno na velikonočno jutro. Predvsem se nikjer in nikoli ni zvonilo ob štiridesetdnevnem postnem času, po pustu in pred veliko nočjo, po koncu posta pa so se, kakor so rekli, »razvezali zvonovi«.

Veliko je primerov, ko so ljudje tudi v pesmih oponašali pritrkavanje, kot v primeru:

»Towci Jurij, towci Blaž, jest ne morem, ti ne znaš«.


Učenje pritrkovanja je prehajalo iz roda v rod, treba pa ga je bilo veliko ali, kakor je povedal nek pritrkovalec: »Ojoj, pa koliko! Veste, je treba muje tudi za to. Učen ne pade noben z neba.« Drugi je opisal pritrkovanje takole: »Bečaj, oni so star zvonar, oni zvonijo že od mladih let, pa zdaj nas navajajo na to, na lepo zvonjenje. To je težko, ker v zvoniku ne slišiš nobenega udarca, če nimaš ušes zamašenih. To je hujše kot petje, ker nič ne slišiš, ne moreš nič povedati, samo znake imajo, si kažejo s prsti, kadar premenjajo melodijo.«

Za konec bomo slišali dve pritrkovalski viži: prvo z imenom »Navadna sedem«, ki so jo na Šmarni gori odigrali leta 1984, nato pa še eno iz Grada v Prekmurju iz leta 1977.

Pritrkavanje je kot mnogo drugih posebnosti slovenske tradicionalne glasbe in kulture zelo poseben in zanimiv pojav, o kakršnih pa se zaradi različnih dejavnikov – družbeno-političnih, šolskega sistema, medijske nezainteresiranosti itd. – vé zelo malo in v vsej svoji podobi sploh niso širše prisotni v zavesti sodobnega človeka, nasprotno pa nam lahko povedo veliko o naših prednikih, njihovi mentaliteti in identiteti, vrlinah ter posledično tudi o nas samih ... če le znamo prisluhniti.

Oddajo pripravil David


Komentarji
komentiraj >>